Komu ustreza status quo?

Na novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki jo bodo danes obravnavali poslanci, letijo kritike, da naj bi prinašala večjo politizacijo šolstva in krhala strokovnost. Razlog za to naj bi bila predvsem predvidena sprememba sestave svetov vrtcev in šol tako, da bi v njih po novem imeli (naj)več glasov predstavniki ustanovitelja, torej občine (ali države v primeru srednjih šol), in ne več zaposleni. Podobno že sedaj velja v številnih zdravstvenih ali kulturnih ustanovah, pa zaradi tega niso kar vsi direktorji recimo zdravstvenih domov ali knjižnic nastavljeni politično.

Svarilo opozicije, da sveti šol in vrtcev ne smejo postati politični forum aktualne vlade, bi bilo morda na mestu, če bi občine obvladovala aktualna vlada, ne pa vsakokratni župani različnih strank ali nestrankarski župani. Prek okrepljene moči predstavnikov ustanovitelja, ki je tudi večinski financer, bi se torej njegov vpliv nedvomno povečal. To ima svoje pasti, ni pa zadeva tako enoznačna, kot se zdi na prvi pogled.

“Ko gre za resnično sposobne kandidate za ravnatelje, je razmerje sil v svetu tako ali tako nepomembno, saj naj bi se o njih poenotili vsi člani.”

Ne preseneča, da želijo šolski sindikat in šolniki obdržati status quo, saj bi spremembe, če povemo direktno, lahko ogrozile njihovo cono udobja. Bolj uravnotežena razmerja v svetu bi med drugim namreč lahko pomenila, da bi ravnatelj postal tudi nekdo, ki si ga odločujoči zaposleni ne želijo - pa ne zato, ker ne bi imel pedagoških odlik, temveč ker ne ustreza njihovim pričakovanjem, ali ker bi posegel v domačijska zavezništva, saj bi nemara prinesel nove zahteve in drugačne standarde. Si ga pa želijo ustanovitelj in starši - a ne zato, ker bi imel strankarsko izkaznico prave barve, temveč ker je čas za kakovostni napredek. Podobno velja pri odločanju sveta o ambicioznejših razvojnih programih in načrtih dela. Toda takšno možnost, kot se zdi, nasprotniki izključujejo že vnaprej. Ko gre za resnično sposobne kandidate za ravnatelje, pa je razmerje sil v svetu tako ali tako nepomembno, saj naj bi se o njih nadpolitično poenotili vsi člani.

Hkrati je že sedaj žal iluzorno trditi, da je šolstvo povsem depolitizirano in izključno strokovno. Pravzaprav je popolnoma jasno, po izkušnji covida pa še bolj, da slovensko šolstvo nujno potrebuje spremembe - na bolje, v smislu zdaj spodkopane strokovne in moralne avtoritete, predvsem svojega vrha, ne toliko posameznih dobrih in odgovornih učiteljev. Toda potrebne spremembe bo, vsaj dokler bo šolstvo ujetnik sedanje mentalitete samo domnevno nepolitičnega sindikata, najbrž težko doseglo.