Komu zvoni?

Temeljno vprašanje današnje kolumne je, zakaj zvonovi nekoga tako motijo, da bi kar miniral koprsko stolnico, ki, mimogrede, sodi med najlepše sakralne spomenike v Istri in še dlje. Prejšnjo noč sem doživel mučno vizijo in nisem bil zadet. Bil je vroč poletni, kristalno jasen dan, bel kot nedolžna rjuha.

V sanjah sem videl možička s kučmo na glavi, podobnega grbavemu zvonarju Quasimodu, kako skače okoli koprske stolnice: najprej si je snel kučmo, nato si je začel puliti lase, pljuvati po tleh in skakati, kot razborit šimpanz, po lastnem pljunku. Ko mu je bilo vsega dovolj, je vzel v roke nekaj, kar je bilo podobno razpršilu. Risba, ki je nastala na bočni, beli fasadi cerkve, me je spominjala na vešala. Zbudilo me je prijetno zvonjenje zvonov. Pravijo, da je tam, kjer zvonijo zvonovi, tudi mesto, so ljudje, ki se zbirajo. Zvon so si kot inštrument izmislili Kitajci že tisoč let pred Kristusom.

Izven vizije, torej v realnem svetu, je koprska stolnica že nekaj tednov pomazana z grozečimi napisi: zvonovi motijo, utišajmo zvonove, bombardirajmo cerkev.

Prepričan sem, da je v državi, kjer si nekdo najde pet minuta časa za mazanje bele stene stolnice, nekaj zelo bizarnega. Česa takega nisem opazil še nikjer, niti v državah, ki spadajo v tako imenovani tretji svet.

Ali je res možno, da zvok zvonov sproži takšno agresivnost? In če že, zakaj smo, po drugi strani, apatični do hujšega hrupa, ki nam ga vsiljuje okolje, recimo hrup nakladanja tovorov v pristanišču, zvok sirene enkrat na mesec, ki me spominja na alarm za letalski napad, brnenje avtomobilov? Še nobenega uporniškega napisa proti onesnaženosti, ki nas ubija, nisem opazil. Stanje duha v naši družbi je res čudno, in pravzaprav se ne čudim, da smo nagnjeni k samomoru.

Pa še glede samomora. Spomnil sem se italijanskega režiserja Maria Monicellija, ki samomora ni storil iz obupa, ampak zato, ker je v devetdesetem letu starosti ugotovil, da mu bolezen ne daje več nobene možnosti dostojnega življenja. Monicelli, ki je bil laik in komunist, je v svojem testamentu kategorično izrazil željo, naj ga pokopljejo brez verskih obredov. Kar se je tudi zgodilo, v njegovi priljubljeni rimski četrti Monti, kjer se je zbrala ogromna množica prijateljev. Orkester, ki je spremljal krsto, je igral partizansko pesem Bella ciao. V ozadju zvonjenje zvonov za umrlim in aplavzi.