Končno mir pred minami

Dars se znova ukvarja s podizvajalci. S tistimi, ki od njega terjajo neposredno poplačilo, čeprav so ga izvajalci glede angažiranja svojih poslovnih partnerjev “pozabili” vprašati za (pisno) soglasje. Tega nista storila ne SCT ne CPM (Cestno podjetje Maribor), ki je začel graditi predor Markovec, novembra lani gradnjo, še v prvi etapi, obesil na klin in za sabo pustil kup neporavnanih računov.

Vest o najnovejšem krogu pogajanj je družba javno naznanila na svoji spletni strani. Daleč od oči javnosti pa je v tem dopustniškem času Dars vodil še najmanj ene težke pogovore, in sicer s predstavniki Krajevne skupnosti Žusterna in njene komisije za nadzor nad gradnjo predora Markovec. Na javnih sestankih v prisotnosti medijev so za Dars oboji našli lepo besedo. Gradnjo markovškega predora so opisovali kot šolski primer, pri katerem upoštevajo vse njihove pripombe na predviden način vrtanja in kopanja predorskih cevi. Na koprski strani so tako najprej razbijali kamen s pnevmatskim kladivom, zatem so minirali in nazadnje rezali kamen. Prav v to tehniko je po štirih mesecih zavračanja in podaljšanja časovnih okvirov na koncu privolil tudi novi izvajalec, Alpine Bau.

V luči teh dobrososedskih odnosov in konfliktnih razmerij s (pod)izvajalci) je logična zadnja poteza Darsa, da vnovič prisluhne krajanom. Njihove zahteve, da si ponoči namesto hrupa zaslužijo mir, so povsem razumljive. Še zlasti, ker bi jim spanec kratili še najmanj tri mesece, kar bi načelo tudi vprašanje psiholoških vplivov gradnje, sploh na najmlajše in tiste krajane, ki niso najboljšega zdravja.

In smo spet tam, ko se lahko vprašamo: morajo krajani res prenašati čisto vse le zato, ker naročnik del ni dal dovolj jasnih navodil izvajalcu, ta pa v želji za čim hitrejšim dokončanjem del in v strahu pred zamudnimi penali hiti in dela zelo pospešeno (kar je hvalevredno), vendar se ne ozira na lokalno skupnost (kar je vse prej kot hvalevredno).