Konec agonije

Brez težav si lahko predstavljamo, da je tisti, ki si je v sebi sinoči oddahnil, Borut Pahor, tisti pa, ki je začel dobivati nove sive lase in kakšno gubo več, njegov najbolj verjetni naslednik Janez Janša.

Država, ki jo bo eden predal v vodenje drugemu (vsaj javnomnenjske ankete kažejo tako), je namreč v precejšnjem razsulu, njeno vodenje pa ena sama agonija. Javnofinančna slika je porazna, gospodarstvo se ne pobira, največja banka je le še luknja za neskončne milijonske dokapitalizacije, zaupanje v politiko in njene institucije je na dnu, prepričanje, da je politika le malo vredna dama, pa se je izza točilnih pultov preselilo v večji del družbe. Za povrh nad vsakim resnejšim načrtom, da bi v državi kaj premaknili, vsakič znova visi nevarnost, da bodo šli sindikati na ceste in ga blokirali. Obetavno, ni kaj.

Novega predsednika zato čaka gromozansko delo. Poskrbeti bo moral, da se Slovenija ne bo znašla v neslavni družbi bankrotirane Grčije, kot je napovedal avstrijski Der Standard, razbiti bo moral klientelistična omrežja, ki se zadnjih nekaj let spletajo okrog oblasti, preprečiti bo moral nove simone dimic, andreje lovšine, borute petke, drage isajloviće, igorje jurije pogačarje in kar je teh prosulih spremljevalcev vsakokratne oblasti, hkrati si bo moral varovati hrbet pred novimi andrijanami starinami kosem, ki v nepravem trenutku skočijo na nasprotni breg. In če mu bo uspelo na mesto zunanjega ministra ne postaviti Dimitrija Rupla, bo tudi v redu.

Sarkazem ob stran: novi premier bo predvsem moral poskrbeti za to, da bo Slovenija iz družbe mediokracije končno začela postajati družba meritokracije. Da bodo odgovorne funkcije začeli zasedati ljudje, ki nekaj znajo in vedo, ki razmišljajo s svojo glavo. Ne pa povprečneži, ki le sledijo vodji in so mu lojalni le, dokler se jim to splača. Doslej smo jih videli preveč in preveč so nas stali. Dokler politika ne bo ubrala te smeri, s to družbo ne bo nič.