Konec iluzij

Reprezentančna nogometna evforija, priprave košarkarjev na svetovno prvenstvo in otvoritev kompleksa v Stožicah hitro zasenčijo domačo klubsko sceno. Ki z bliščem ljubljanske lepotice in nastopov reprezentanc nima nič skupnega.

To potrjuje že naša primorska klubska realnost. Najbolj sveža vest je, da je primorska košarka ostala brez prvoligaša. Luko Koper so namreč zaradi neporavnanih obveznosti vrgli iz prve lige, kar je logični epilog nekajletnega zanikanja realnega stanja. Državni nogometni prvaki ene od držav, ki so merile moči na svetovnem prvenstvu, na primorskem derbiju komaj zberejo par stotnij gledalcev. Ob osvojitvi naslova, ki so ga sanjale generacije koprskih nogometašev, pa jih je na odločilni tekmi v Velenju spremljalo približno toliko ljudi, kot je ob petih zjutraj sprejelo mariborske nogometaše ob vrnitvi s tekme kvalifikacij evropske lige na Škotskem.

In ob stanju večine primorskega klubskega športa je dejstvo, da sta Primorca dosegla prvi koš in zadetek v Stožicah, nekaj nadrealističnega in spomin na čas, ko se je dokaj resno delalo na ustvarjanju kakovostnega podmladka, ne pa le na številkah in preračunavanja, kam bi še ne docela zgrajenega mladega športnika čim prej prodali.

Ob častnih izjemah, kjer je vse urejeno kot v podjetjih (najbolj vidni primeri so Cimos, Salonit, Marchiol), je ob zahodni meji še premnogo primerov življenja iz rok v usta, brez strategije.

Nesrečni petek, 13., je dokončno prinesel konec iluzij, da bo vlaganje bogatih posameznikov samo po sebi prineslo napredek, brez ustrezne klubske strukture. Opekel se je Mandarić s koprskim nogometom, petek pa je končal ero neznosne lahkosti obljub koprski košarki. Oče Nachbar, ki je prišel kot rešitelj, je v praksi podaljševal životarjenje do bridkega konca. In bojimo se, da to ni zadnji primer, saj je “one man bandov”, ki sami odločajo o vsem, v primorskih klubih še vse preveč.