Konkurenca da ali ne?

Ob že več kot dve leti trajajočem sodnem sporu med ministrstvom za zdravje in našim največjim javnim lekarniškim zavodom, Lekarno Ljubljana, lahko v prvi vrsti sklepamo, da je lekarniška zakonodaja - katere sprememba se sicer že nekaj časa pripravlja - očitno nedorečena. Kako naj bi sicer lahko določene člene vsaka stran tolmačila po svoje? In kako naj bi sicer celo sodišče v dveh podobnih primerih (Postojne in Litije), ko je Lekarna Ljubljana posegla izven svojega območja, enkrat odločilo tako, drugič drugače? V drugi vrsti pa gre, kot kaže, tudi za nekakšno merjenje moči, čigava interpretacija bo prevladala. Tudi od te bi namreč utegnilo biti odvisno, kako bo pri nas v bodoče organizirana lekarniška dejavnost, ki je zdaj visoko regulirana, in v kolikšni meri se bo liberalizirala. Zdaj naj bi načeloma veljalo, da javni lekarniški zavod pokriva območje, za katerega je ustanovljen, določeni javni zavodi, ki so ustanovljeni za opravljanje javne službe in ne ustvarjanje dobičkov, pa si med seboj neposredno ne konkurirajo. Ena od prednosti takšne ureditve, pri kateri odpiranje lekarn torej ni (oziroma naj ne bi bilo) prvenstveno podvrženo ekonomski logiki, je ohranjanje širše mreže lekarn in omogočanje dostopnosti do zdravil tudi ljudem na podeželju, saj velike lekarne znotraj zavoda “pokrivajo” manjše, izgubarske. Postojnski primer bi bil prvi, ko bi na istem območju delovala dva javna zavoda. Na postojnski občini so takrat ocenili, da bi bilo to v interesu občanov, ker da konkurenca (in ne monopoli) ne more škoditi. A tudi če lahko verjamemo v dobronamernost, je prav občina storila izvirni greh, s tem ko je na razpisu iskala koncesionarja, pogodbo pa nato sklenila z Lekarno Ljubljana, ki se je neformalno prijavila. Drugi zavodi se niso, ker jim razpis ni bil namenjen, pa čeprav bi lahko oddali boljše ponudbe. Lekarna Ljubljana pa si je nato dovolila sporno enoto odpreti, še preden je zanjo dobila dovoljenje.