Konzerve in škatulete

De Langlade, Ampelea, Arrigoni, Isola. Tako je iz začetnih črk imen treh izolskih ribjepredelovalnih tovarn - s tradicijo vse od leta 1879 - po drugi svetovni vojni nastalo ime Delamaris.

Na to smo se spomnili, ko so v torek v najbolj “izolski” med izolskimi tovarnami začeli ugašati proizvodne linije in se čisto zares začeli seliti na Pivško.

Ni treba biti delamarisovec, da čutiš cmok v grlo, ko se zapira pokrov čisto zadnje skuše “izola brand”. Še toliko težje bo čez mesec dni tistemu zadnjemu, ki bo ugasnil luč in zaprl vrata.

A ne mislimo zdaj tu objokovati selitve Delamarisa iz Izole. Ne bomo razpravljali, “kaj bi bilo, če bi bilo”. Ne bomo obtoževali nekdanjih lastnikov, ki so sledili svoji računici, niti lokalnih politikov, ki se niso dovolj potrudili, da bi podjetje ostalo v izolski občini … Za kaj takšnega smo skoraj desetletje prepozni.

Delamaris ima pravzaprav srečo, da je leta 2009, ravno še pravšnji čas, dobil strateškega lastnika, Pivko perutninarstvo, in ni potonil v Vegradovi luknji s svojo 135-letno tradicijo vred. Poleg tega selitev iz Izole ni nobeno presenečenje. Karte so na mizi že pet let, ves ta čas je jasno, da bodo novi lastniki konzerve nekega dne polnili v Pivki. Bark, ki bi pristajale na pomolu tik ob izolski tovarni, itak več ni, ribe za konzerve kupujejo na tujem, tako da je vseeno, kje sardela postane sardina.

S pivške perspektive pa lahko samo zaploskamo največji primorski naložbi v živilskopredelovalni obrat, ki je zrasel sredi gospodarske krize, in ki zaposluje sedanje Delamarisove delavce ter bo še nove.

Kaj pa ostane Izoli? Vedno manj. Dolgoletni cilj je bil, da se industrija umakne z dragocenega zemljišča ob morju in ga prepusti turističnemu razvoju. A kakšnega res tehtnega in odgovornega razmisleka, kaj naj bi tam zraslo, še nismo slišali.

No, do 5. oktobra se bomo gotovo spet naposlušali drznih predvolilnih zamisli, da jih bomo imeli že polne “škatulete”.