Koper ni Dubaj

Koprski župan Boris Popovič nikoli ni skrival, da ga zanimajo veliki projekti. Ob tem pa pozablja, da je prvi mož Kopra in ne Dubaja, Abu Dabija, Singapurja ali Hong Konga. Tam bi s svojimi velikopoteznimi gradbenimi projekti zagotovo užival široko podporo. Kar ne bi bilo prav nič narobe. Še več: hudo napačno bi bilo, če mu ljudstvo, politika in država ne bi peli slavospevov.

Omenjene svetovne metropole so odlični poligon za tovrstne prostorsko bahanje, katerega glavna značilnost je seganje v višave. V večini primerov gre za mesta, ki ne premorejo bogate kulturne in naravne dediščinske prtljage oziroma so vzniknila na novo. Na urbanističnih čistinah torej, kjer ni bilo kaj ohraniti in so se arhitekti lahko pozabavali tudi s kakšno noro gradbeno idejo. Večje škode niso mogli narediti.

Koper ni tak primer. Je zgodovinski biser, ki ga je treba le pravilno obdelati, da bo zažarel v vsej svoji lepoti. Z dovršenim občutkom za dušo prostora bi lahko v obmorsko mesto umestili prave arhitekturne poslastice. Tako bi navzven sporočali, da nam ni vseeno za temelje preteklosti, a jih znamo tudi smiselno preobraziti v sodobne in všečne oblike. Odločitev za gradnjo agresivnih vertikalnih novodobnih objektov je povezana tudi s pogoltnostjo investitorjev. Kako naj si sicer razlagamo županove besede, da tujih vlagateljev ne zanimajo premajhni gradbeni projekti.

Res škoda, da ni na spregled skupine investitorjev, ki bi v paketu kupili in uredili zapuščen Zeleni park 2, propadajočo palačo Belgramoni-Tacco, servitski samostan, Nokturno, Tomosov blok, bazenski kompleks in še kakšen nedokončan visokoleteči gradbeni projekt. Če bi taisti tuji investitorji pokupili in ljudem plačali dober denar še za vsa stanovanja v mestnem jedru, ki jih stanovalci zaradi prenizkih dohodkov ne morejo obnoviti, bi lahko Koper v nekaj letih postal eno najbolj obleganih mest v severnem Jadranu. Se mar motimo?