Koprske bleščice

Koprčani so se pred tremi meseci rešili Kemiplasa (beri: toliko časa ne obratuje), ostaja jim Luka Koper. Imeli so dva onesnaževalca, poslej imajo enega. Pa so res na boljšem?

Ni videti, če bi sodili po zadnjem tednu, ko so se nadihali zraka, polnega bleščic železovega oksida, potem pa - toplim in sončnim dnem navkljub - svoje otroke začeli zapirati med štiri stene. Tudi odziv Luke Koper nas v marsičem spominja na kemijsko proizvodnjo v Dekanih. Javnosti o dogodku sprva sploh niso obvestili, po pritiskih stroke (Zavoda za zdravstveno varstvo Koper) pa so sporočili, da ni bilo razloga, ker ni bilo nobenega izrednega dogodka.

A je bil, saj se koprski asfalt in fliš menda ne bleščita sama po sebi, ampak šele, ko ju prekrije železov oksid, ki ga ni najti niti v značilnih istrskih vinogradih ali oljčnikih. Vprašanje je le, za koliko škodljivega se bo izkazal, kar bo znano danes ali najkasneje v prihodnjih dneh. Ne glede na to, kaj bodo pokazale meritve svetlikajočega se prahu, pa stroka opozarja, da ta snov draži oči in pljuča. V slednjih se zadržuje tri mesece, najbolj nadležna je za zožane bronhije otrok in astmatikov, ki so več dni prikrajšani za brezskrbno pohajkovanje na svežem morskem zraku.

Na mestu bi bilo opravičilo predstavnikov koprskega pristanišča. Koprčani so vajeni živeti z njim; vedo, da mnogim reže kruh in polni občinsko blagajno. Prav zato so dvignili pragove znosnosti hrupa in drugih (manjših) nevšečnosti. Jasno jim je tudi, da se pristanišče mora širiti, čeprav na škodo njihovih kopališč, ribolovnih površin in še česa. A če je na eni strani strpnost, morajo biti na drugi strani odprtost, transparentnost, sicer pristanišče, tako zelo vpeto v urbano naselje, da se zdi podaljšek ulice s sedežem občinske oblasti, ne bo moglo sobivati s prebivalci. Tudi certifikat AEO, ki so ga zaradi učinkovitega varnostnega sistema dobili te dni, sam po sebi nič ne dokazuje. Štejejo dejanja, vsak dan posebej.