Korektno opravljeno delo, presežka pa ne

Običajni državljan Slovenije ne bo živel nič bolje zaradi tega, ker bo njegova domovina v Varnostnem svetu razglabljala o kriznih žariščih sveta. Dvoletno članstvo v elitni petnajsterici svetovne diplomacije, ki se je začelo s prvim januarjem, Sloveniji po eni strani prinaša povečano globalno pozornost, po drugi priložnost za predstavitev, morda celo uveljavitev lastnih ekonomskih interesov, na tretji ravni pa ji prinaša odgovornost. Ta pa je še za malenkost večja kot v prejšnjih sklicih, saj poleg zimzelenih tem 21. stoletja, torej lakote, podnebnih sprememb, spoštovanja človekovih pravic ..., človeštvo pesti povečanje uporabe sile pri razreševanju konfliktov. Iz evrocentričnega pogleda na svet prednjačita brutalni vojni v Gazi in na ukrajinskih ravnicah.

Mednarodna skupnost je na prelomnici: ali bo uveljavila sicer ohlapna pravila v mednarodnih odnosih, ki bodo veljala za vse, ali pa bo nekaterim državam dovolila, da mimo mednarodnega prava uveljavijo zakon močnejšega. Problem je, da ne Združeni narodi ne Varnostni svet nimajo moči, da bi zaustavili početje Putina v Ukrajini in Netanjahujeve vlade v Gazi. A je vseeno bolje, da imamo takšen organ, ki skrbi za mir in varnost v svetu ter predstavlja platformo za pogovore o doseganju miru, kot da ga ne bi imeli, je odgovor tistim, ki se sprašujejo o smiselnosti tovrstnega Varnostnega sveta.

Kaj bo ostalo od visoko postavljenih etičnih ciljev ob upoštevanju dejstva, da je Slovenija za Varnostni svet kandidirala na prošnjo ZDA?

Slovenija bo v Varnostnem svetu predstavljala glas razuma, štirje dokaj površinsko deklarirani prednostni cilji ji omogočajo, da bo delovala na različnih področjih. Ni dvoma, da slovenska diplomacija tega izziva ne bi zmogla, saj je izkušena, preverjena in že desetletja vpeta v multilateralne odnose. Vodja delegacije Samuel Žbogar je bil ob prvem članstvu v Varnostnem svetu pomočnik tedanjega vodje Danila Türka, tako da gre za svojevrstno kontinuiteto. V letih 1998 in 1999 je Slovenija korektno opravila svoje delo, kakšnega posebnega predloga ali preboja pa ne pomni ne splošna niti strokovna diplomatska javnost, čeprav so v tistem obdobju, denimo, potekali Natovi zračni napadi na ZRJ zaradi nasilja na Kosovu, začel pa se je tudi najbolj smrtonosen spopad po drugi svetovni vojni - druga kongovska vojna.

Kljub dobri volji pač ne gre pričakovati presežkov. Vprašanje je, kaj bo ostalo od visoko postavljenih etičnih ciljev, ob katerih bo potrebno upoštevati dejstvo, da je Slovenija za Varnostni svet kandidirala na prošnjo ZDA. Tudi umeščanje podnebnih sprememb na dnevni red Združenih narodov ne zveni ravno kredibilno, če vemo, da Slovenija razen resolucij ni prav uspešna pri omejevanju izpustov toplogrednih plinov. Ampak v politiki je to možno - tudi na mednarodni ravni.