Koristno učno leto

Posploševanje je mati sovraštva in na temo pomoči priseljencem in njihove integracije je kar precej obojega. V postojnskem in novogoriškem dijaškem domu so se zaposleni in stanovalci iz območja družabnih omrežij, kjer se večinoma prepirajo nevestni nasilneži in nevedni dušebrižniki, premaknili k resničnemu življenju. Ki je seveda pestro in se ne pusti ujeti v predsodke. Med mladostniki, ki so našli svoj začasni dom na Primorskem, so takšni, ki so imeli pred očmi družino ali službo v Nemčiji in jim je bila Slovenija le ovira na poti. Takšni, ki so zaradi prtljage travm potrebovali dodatno pomoč in se niso uspeli vključiti. In takšni, ki so ponudbo zagrabili z obema rokama ter v dijaških domovih začeli graditi svoje življenje, morda celo v nasprotju s tem, kar so sprva načrtovali ali so od njih pričakovali starši.

V Postojni razmišljajo predvsem o slednjih. Ter o tem, da so se v poskusnem obdobju veliko naučili in se še bodo. Zase in za druge ustanove v državi, ki jih čakajo podobne naloge. V Novi Gorici so videli predvsem pomanjkljivosti pri komunikaciji z državo in nedorečenosti pri soočanju s problematiko ter so storili korak nazaj. Reči, da so eni dobri, drugi pa slabi, bi bilo prav tako nekoristno in zlonamerno posploševanje.

Poskusna namestitev je bila uspešna, a ima svoje slabe plati. Naša država je pri sprejemanju in integraciji beguncev precej nerodna, a se uči in v sodelovanju s strokovno in civilno družbo dan za dnem išče dobre rešitve. Mnogi so še vedno nestrpni in prestrašeni, a bo vedno več takih, ki bodo doumeli, da 15-letnik, ki rad igra odbojko, hodi na tečaj slovenščine in si izposoja knjige v mestni knjižnici, ni nikakršna grožnja varnosti in blagostanju.

Če bodo odgovorni še naprej poskušali z dobrimi projekti, razmišljali ustvarjalno, priznavali in popravljali napake ter odkrito komunicirali, bo vse več Postojn, vse manj Novih Goric in predvsem nič več Škofij.