Korupcija

Drugim je srca troje isker vžgalo: zavist, napuh in lákot na beliče. (Dante Alighieri)

Ko je lani komisija za preprečevanje korupcije (KPK) objavila svoje poročilo, v katerem je opozorila na obstoj “sistemske korupcije” v Sloveniji, ni bilo praktično nobene javne razprave. Poročilo je jasno pokazalo, v kolikšni meri je korupcija ugrabila državo, finančne tokove, zakonodajni proces, pravno državo, medije in celotno javno sfero. Pri sistemski korupciji, tako KPK, gre za stanje, ko posamezniki ali interesne skupine ustvarijo okolje, v katerem načrtno in sistematično izkoriščajo institucionalne, organizacijske, kadrovske ali druge mehanizme moči za uresničevanje koruptivnih, nezakonitih, neetičnih, kriminalnih in drugih podobnih namenov in ciljev. (…) To je okolje, v katerem organizacija, institucija oziroma sistem dejansko postane ujetnik/plen posameznikov, interesnih skupin oziroma klik, ki delujejo v lastnem, ozkem interesu. To je pravi problem. Ne gre samo za podkupovanje, kot se želi zdaj prikazati stanje korupcije v državi, ampak stanje, v katerem je korupcija omrežila celotno državo in njene državljane. Temeljno vprašanje današnjega časa sta prav učinkovitost nadzora nadzornikov in boj proti korupciji, ugotavlja Lawrence Lessig v knjigi Izgubljena republika.

Sistemska korupcija označuje stanje, v katerem se zakonodajna in izvršna veja oblasti vse bolj spreminjata v inštitucijo za legalizacijo in legitimizacijo koruptnivnih odnosov. Čeprav Lessig pravi, da je temeljni problem korupcije “denar na napačnem mestu”, in vidi razliko med podkupovanjem in zelo prefinjeno “ekonomijo daj/dam uslug”, je temeljni poudarek pri razumevanju korupcije na zlorabi vladanja.

Pri uporabi izraza “korupcija” se moramo vrniti na začetek njegove pomenske poti, ko je pojem corruzione označeval poslabšanje kakovosti vodenja, ne glede na vzrok, zaradi katerega je do njega prišlo. Trenutna knjižna uspešnica na temo korupcije je avtobiografsko delo republikanskega superlobista in najbolj znanega (bivšega) zapornika Jacka Abramoffa z naslovom Capitol Punishment. Abramoff, ki je prijateljeval z nekdanjim ameriškim predsednikom, bil solastnik znamenite restavracije v Washingtonu, kjer je gostil svoje visoke politične goste, je zaradi lobiranja, manipulacije, goljufije in izogibanja plačevanju davkov bil obsojen na šest let zapora.

Uglajen, visoko izobražen in dobro omrežen lobist se v knjigi pokaže kot nekoliko bolj sofisticirana različica mafijskega botra. To, kar je poučno za slovenskega bralca, je natančen opis lobiranja. Ni kovčkov, polnih denarja. Ni prepričevanja tistih, ki so proti. Večino časa je Abramoff delal usluge tistim, ki so mislili enako kot on. To, kar so potrebovali, sta bili “zakonodajna subvencija” in obljuba zaposlitve po koncu politične kariere.

Ameriška nevladna organizacija OpenSecrets.org je objavila podatek, da je med letoma 1998 in 2011 deset največjih lobističnih organizacij (med katerimi je visoko na prvem mestu Gospodarska zbornica) porabilo 2,6 milijarde dolarjev za lobiranje. Med tremi vejami industrije so za lobiranje največ porabile zavarovalnice in farmacevtska industrija, sledita pa jim finančni sektor in nepremičninska industrija. Na seznamu lobistov, ki delujejo v Sloveniji, jih je 39 od 59, kot primarno področje svojega delovanja navedlo avdiovizualno politiko in medije. Zakaj? Obstaja samo en način, kako lahko sprejmeš zakon, in milijon (evrov?) načinov, kako lahko preprečiš njegov sprejem.