Kot vlak, ki ga ni

Ko sem bil še otrok - danes se mi kajpak vse bolj dozdeva, da to nisem bil jaz, temveč nekdo drug, tujec izvotljenega obličja in brez imena - sem rad gledal vlake. Že na železniški postaji, kjer so čakali, da je vlakovni odpravnik dvignil signalni loparček, so bili pravljično zagonetni. A najbolj vrtinčasto so mi burili domišljijo tam, kjer jih (še) ni bilo: na v soncu lesketajoči se progi, ki je v pričakovanju sopihajočega bobnenja še samevala, kot tiha, v nemočno tkivo pokrajine brezobzirno vsekana rana.

In celo večnost pozneje sem nekje prebral, da je Keith Richards (ali je potrebno znova povedati, da je gonilna sila, torej nekakšna lokomotiva Rolling Stonesov?) v najstniških letih dan za dnem pogoltno hodil gledat en in isti film, gledat predvsem prste na levi roki Chucka Berryja, ki so se premikali, pomikali od prečke do prečke – in prečke so kot pomanjšani železniški pragi - od prijema do prijema na kitarski ubiralki. Gibanje prstov iz lege v lego je bilo ključ, ki je učečemu se mulotu razklepal skrivnost sprva nerazberljivega ustroja posamezne skladbe.

V času, ko sem to prebral, me je (tako kot v otroštvu vlaki in železniška proga) uročljivo pritegoval sleherni z Richardsom povezani drobec, pa naj je bil še tako prozaičen in butast: denimo barva njegovih nogavic, njegova najljubša solata ali knjiga; o človeku, ki sem ga občudoval in malikoval, ker je bil to, kar sam nisem mogel biti (sem namreč brez posluha), o tem človeku sem torej hotel (iz)vedeti vse, do zadnje puhle malenkosti. Ko bi ne bil tolikanj zaljubljen v Richardsovo glasbo, bi bil klavrno podoben popotniku, ki hoče za vsako ceno zgolj priti na cilj, pri tem pa ostaja slep za pokrajino, skozi katero se vije pot.

Ja, pokrajina. Ne katera koli, ne. Temveč edinole tista, ki se s tem, kar dražljivo in vnetljivo prebuja v meni, nerazdružljivo sklada z zvenom Richardsovih strun: z ostrim kamenjem posuta goličava nad železniško progo, ki s Kozine pelje proti jugu polotoka. Neobljudena je, do najbližjega zaselka je dobro uro hoda: na jugozahodu, pod železniškim nasipom, svet prepadno ponika v globoko, proti Buzetu odpirajočo se dolino, na vzhodu se dvigajo borno porasla pobočja Lipnika, Goliča, Kavčiča, borov gozd na severozahodni strani očem zakriva pogled na zvonik pokopališke cerkvice sv. Kvirika nad Sočergo.

Ta svet je kot “suha”, okleščena govorica Richardsovih najboljših skladb: tamle spodaj trikrat, štirikrat na dan pribrni vlak s prgiščem potnikov, ki med vožnjo skozi pokrajino, katere so že od rojstva do grla siti, ne pogledujejo ven. Le čemu naj bi pogledovali? Saj dobro “vedo”, da tam ni nič: skale, v vseh letnih časih olesenela trava, pritlikavo grmičevje, podivjane krošnje dreves, skozi katere se vsake toliko prikaže raztrganina zamolklega, dozdevno kot pepel ravnodušnega, zgolj vase zazrtega neba. En sam živi nič, ki pa otrpne vsakič, ko ga oplazijo človeške oči.

V kljubovalnem dihu te pokrajine, gre skozme, ko na vrhu strmoglavega brega zaman čakam, da bo mimo pripeljal večerni vlak, odzvanja prgišče neponovljivih riffov Richardsove kitare. Spet sem otrok, gre prijetno skozme.