Kradejo. Pa kaj!?

“Se bi najraje nekam izselila. Ta glavni ostajajo isti, bodo kradli naprej,” mi je dan po volitvah vsa obupana potožila prijateljica. In z drobcem upanja v glasu dodala: “Se lahko priselim k vam? Je pri vas kaj boljše?”

Žal ne, sem jo morala razočarati. Tudi pri nas samo trgujejo: z denarjem, ki ga izpulijo od davkoplačevalcev, posredno, z oddajanjem poslov nagrajujejo podjetja prijateljev, ki so jim “prodali” svoj glas na volitvah.

Kot po vsej naši ljubi deželici, kot so (skoraj soglasno) skupaj z Urošem Slakom ugotavljali zbrani za omizjem četrtkovih Pogledov.

Kradejo. Še zadnje ostanke nekdaj naše, skupne lastnine, in ne ravno velike, a redno “pritekajoče” prihodke v državni proračun, namolžene od obubožanih delavcev, kmetov, podjetnikov, intelektualcev in kar je še pošteno delujočih.

Res, kot da bi živeli v dveh svetovih. Eni v realnem, “gospodinjskem”, v katerem večina iz dneva v dan gara vedno več ur za vse manj denarja, s katerim komajda poveže mesec z mesecem, drugi pa v elitnem klubu s pravimi zvezami in povezavami do državnih jasli. Tistih neposrednih, v obliki državnega ali občinskega proračuna, in tistih posrednih, v obliki državnih ali občinskih podjetij. Ki jih molzejo s pomočjo nastavljenih kadrov, pod krinko javnih naročil, zbiranja ponudb in drugih formalizmov, ki uradno “pokrijejo” vse posle tako, da o njih odloči “neodvisna” komisija.

Tu in tam sicer pricurlja v javnost novica o tem, da so osnutek javnega naročila napisali v podjetju, ki je bilo na koncu izbrano, a novica nikogar ne razburi. Potem pricurlja novica, da je bil izbrani izvajalec sorodnik naročnika, a tudi to nikogar ne razburi. Je bil pač najboljši in najcenejši glede na razpisne pogoje (da jih je napisal sam, je itak težko dokazati). Potem ti zlobni novinarji (ja, res, kako lepša bi bila podoba sveta brez njih!) izbrskajo, da so v državnem podjetju zaposlili sorodnika tega in tega, da je direktor drugega državnega podjetja postal mlad menedžer, ki o podjetju sicer nima pojma, a mu bo že pravilno svetovala siva eminenca iz ozadja. Potem se najdejo še drugi zlobni novinarji in izbrskajo, da bo državni ustanovi za lepe denarce oddajal prostore poslovni partner neke stranke, državnemu zavodu pa podjetnik, ki mu je državni funkcionar dolžan uslugo iz preteklosti.

Občinski nadzorni odbori (ki jih izberejo občinski sveti - le kako naj potem verodostojno preganjajo tiste, ki so jih imenovali, in njihove strankarske prijatelje), komisija za preprečevanje korupcije, računsko sodišče, urad za varstvo konkurence, kriminalisti, tožilci ... Organi pregona marsičesa ne vidijo, ne slišijo, ne lovijo.

Tu in tam “ulovijo” kakega Srečka Prijatelja, tako za predstavo za ljudstvo. In igra teče dalje.

Le kruha za poštene je vse manj.