Kraški rekviem

Kraškega zidarja ni več. Poslovil se je po večmesečni agoniji. Na zadnji poti ga spremlja dolga povorka pogrebcev.

Med žalujočimi je več kot 300 delavcev, ki so izgubili delo, in njihove družine, pa podizvajalci, ki jim propadli sežanski gradbinec dolguje milijone, in občine, ki izgubljajo delovna mesta in enega od nekdanjih stebrov kraškega gospodarstva ... V žalostni povorki bi morala biti tudi država, ki bo na Krasu dobila vsaj 300 novih prejemnikov denarnih nadomestil in izgubila prav tolikšno število plačanih socialnih prispevkov.

Malo manj žalostni so bankirji. Ocenili so, da se jim podjetje bolj splača spraviti v stečaj kot pa ga reševati z reprogramiranjem posojil. Vsak ima svojo računico; banke so svoja posojila zavarovale s hipotekami nad nepremičninami in bodo svoj denar dobile v celoti vrnjen. Le počakati morajo, da stečajna upraviteljica proda zastavljeno nepremičnino.

Če stečaj Kraškega zidarja primerjamo z zgodbo Primorja, ki je enak epilog dočakalo samo pred nekaj meseci, bi lahko rekli, da stečaj sežanskega gradbinca spremlja manj grenkobe. A bržkone je to samo površen vtis, ki ga pomaga ustvarjati dejstvo, da je propadli ajdovski gradbinec na cesti pustil več kot dvakrat več delavcev kot Kraški zidar. Stečaj sežanskega gradbinca je tudi manj razvpit, soj žarometov je šibkejši, pa tudi zgodb o zaseženih mercedesih šefov nismo slišali. A to še zdaleč ne pomeni, da je agonija delavcev Kraškega zidarja kaj manjša kot stiska njihovih ajdovskih kolegov. Oboji so pristali na cesti, obojim podjetja dolgujejo veliko in oboji bodo težko našli novo službo.

Morda pa bodo mlajši in ambicioznejši vzeli usodo v svoje roke. Tudi med bivšimi delavci Kraškega zidarja se bodo našli taki, ki bodo v gradbeništvu še vedno videli izziv, tokrat kot podjetniki.

Ko visoka drevesa v gozdu padejo, je več svetlobe za manjša. In vsako pogorišče sčasoma postane ploden teren. Tudi na Krasu.