Krhanje ideološkega betona

Vedno znova me preseneča neznosna lahkost, s katero se priložnostni sodelavci kakega obskurnega medija predstavljajo za novinarje. Napišejo dve poročili, eno fotovest ali dva pogovorčka, in že imajo vtis, da si zaslužijo najmanj Pulitzerjevo nagrado. O tem, kaj je odgovornost do javne besede in kaj pomeni teža, ki jo javna beseda lahko ima na dogajanje v družbi, pa ne le da nimajo pojma, temveč jih niti ne zanima. Novinar je lahko po njihovem vsak, ki ima dve minuti časa in zna napisati dva stavka - to pa verjetno res zmore tako rekoč vsak.

Nanje sem se kar nekajkrat spomnila v zadnjih tednih, ko sem spremljala dogajanja okoli oblikovanja nove vlade. Pa ne zato, ker bi novinarji kakorkoli odpovedali, prav nasprotno. Moja asociacija je pač izhajala iz okolja, ki ga najbolje poznam, in je zadevala profesijo, o kateri največ vem. Vzporednica med novinarji in politiki pa se mi je ponudila zato, ker ljudski glas tudi za politike pravi, da je to pač lahko vsak, ki ima dve minuti časa, zna opletati z jezikom in je vešč besed. Kar lahko velja tako rekoč za vsakogar, le nekaj strasti mora najti v sebi.

V zadnjih dveh mesecih smo lahko spremljali avtentično politično poslastico, koncentrat politike kot umetnosti možnega, v katerem nič ni bilo čisto tako, kot je bilo videti. Zmagovalec volitev Zoran Janković se je v nekaj dneh prelevil v velikega poraženca, veliki poraženec volitev Janez Janša pa je slavil končno zmago. Na sredi politične arene, kjer bi moral predsednik države odločati v imenu vseh državljanov, pa je zazijala praznina, ki je v ustih pustila prav neprijeten okus po že skoraj pozabljenem ideološkem betonu.

So pa bile vse te povolilne peripetije dragocene iz povsem drugega zornega kota. Ob njih se je namreč jasno pokazalo, da tudi v slovenski politiki ni več mesta za začetnike in amaterje, posebej v kriznih časih, da ideološke parole in grožnje nimajo več pravega učinka in se celo vračajo njihovim znanilcem kot bumerang, predvsem pa, da časa za učenje osnov obrti politike že nekaj časa ni več.

V dvajsetih letih državnosti se je, na levi in na desni, da ne bo pomote, izoblikovala dovolj močna politična elita, ki suvereno nastopa na političnem parketu, da udarov iz ozadja, kot so ga uprizorili Jankovićevi politični podporniki, preprosto ne potrebujemo več. Kajti čeprav je videti, kot da se v politiki dogaja k'r neki ali k'r t'ko, obstajajo tudi tu, tako kot pri vsakem poklicu, pravila igre, strategije in kombinacije, s katerimi si spretni politik utira pot k uspehu tudi v situacijah, ki so na prvi pogled brezupne.

Ob zadnjih dogodkih se je verjetno razblinila še zadnja utvara, da lahko novi obrazi že sami po sebi prinesejo v politiko novega duha, karkoli že to pomeni. Nekaj takega je sicer poskusil že odhajajoči premier Pahor, a mu ob vsem političnem pedigreju to preprosto ni uspelo, vsaj ne v enem okrnjenem mandatu. Zato velja čim prej pristati na trdnih tleh in sprejeti dejstvo, da brez znanja, sposobnosti in ščepca strasti politike preprosto ne more biti, pa če je ljudstvo še tak prepričano, da je politika k'r neki. Ko pa bomo sposobni preseči še ideologijo, s katero nas zdaj ena, zdaj druga stran nenehno hromi, bomo lahko spet zmagoviti.