Kristalna bomba

Kaj nam je bilo treba riniti v te državne gradbene posle, se že leto dni pridušajo v komenskem podjetju Alukomen Holding. Elegantna stavba z zvenečim imenom Dunajski kristali v Ljubljani namreč postaja njihov grob.

V njej imajo že več kot leto dni za dva milijona evrov neplačanega materiala in dela, kar je četrtina njihovih celoletnih prihodkov. Zato podjetje že mesece nima dovolj denarja za plačilo dobaviteljev in za plače.

Te dni, v začetku marca, so si delavci uspeli izboriti 500 evrov akontacije za lansko novembrsko plačo. Kdaj bodo dobili preostali del, kdaj decembrsko, januarsko in februarsko plačo, ne ve nihče. Zgodbe o tem, kako uspejo plačati položnice, ki so za vse te mesece že prišle, mejijo na znanstveno fantastiko, ki se nekaterim izide, vsem pa ne. Ob odkritju, da niso imeli plačanih prispevkov že od lani poleti, je namreč nekaterim prekipelo in so vložili izredno odpoved. Na zavodu bodo dobili vsaj nekaj evrov za preživetje.

Stavke delavcev se zato vrstijo, vodstvo si kupuje čas pred stečajem s posojili, ki pa jih pridobi vse teže, državne pomoči pa sploh ne, saj banke vežejo izjave o poroštvu na odločitev vlade. Taiste vlade, ki jo podizvajalci tožijo, ker so bili Dunajski kristali zgrajeni po naročilu države oziroma ministrstva za zdravje, ki je vanje želelo preseliti inštitut za varovanje zdravja in agencijo za zdravila. A si je premislilo, odstopilo od predpogodbe in se skrilo pred plačilom.

Ali je tudi v tem primeru šlo še za en posel, namenjen predvsem financiranju prijateljskih podjetij, komenskih delavcev ne zanima. Radi bi le dobili plačilo za opravljeno delo, tako kot še pet večjih podizvajalcev, katerih usodo s Kraševci deli kar 750 delavcev. V Komnu jih je, skupaj s podjetjem Alukomen, več kot 120 - petina vseh zaposlenih v občini. In to je bomba, ki lahko vsak hip poči z neslutenimi socialnimi posledicami. Se bo njen pok sploh slišal do Ljubljane, kjer so jo napolnili z nevarnim eksplozivom?