Kriv je promet

Za prijatelje si je treba vzeti čas. Sploh če so iz Pirana. K njim se je treba pripeljati, parkirati v garažni hiši, nato porabiti še vsaj četrt ure za pešačenje ali avtobus. Življenje v Piranu teče bolj počasi. Počasi pa tam rešujejo tudi težave s parkiranjem. Več kot šest let je že minilo, odkar je občinski svet sprejel odlok, ki naj bi pospravil pločevino iz mesta in razbremenil ozke ulice, Punto pa vse leto prepustil le sprehajalcem. Domačini se s tem niso strinjali in predlog na referendumu zavrnili. Odtlej se ni zgodilo nič. Le redarji napišejo več kazni za parkirne prekrške.

Župan Peter Bossman je že pred volitvami leta 2010 napovedoval, da bo izboljšal promet v Piranu in da bo občina zgradila še eno garažno hišo. Nove garaže ni, avtobusi od Fornač do Tartinijevega trga, dostavni električni avtomobil in kolesa pa niso dovolj, da bi pomirili vse, ki s prometom v Piranu niso zadovoljni. To pa so bolj ali manj vsi. Tisti, ki bi ga povsem zaprli za promet, se morajo še vedno na vsakem vogalu izogibati vozilom. Tisti, ki bi vrečke iz trgovine radi vzeli iz avtomobila pred vrati svoje hiše, še vedno dobivajo obvestila o prekrških in položnice z globami.

Poleti je turistom lepo, ko se do gostiln na Punti sprehodijo po obali, na kateri ni avtomobilov. A v ulici za prvo vrsto ob morju stanujejo Pirančani, tam bivajo starejše gospe z berglami, tam živijo družine z majhnimi otroki. Vsi bi radi le prišli domov ter tu in tam povabili na obisk prijatelje, namesto da poslušajo njihove izgovore, da bi sicer prišli, a bi jim to vzelo preveč časa, ker ne bodo imeli kje parkirati, in še denarja za parkirnino.

Če Peter Bossman ne bo dobro premislil, kaj bo storil z vsakim parkirnim mestom, mu Pirančani lahko hitro zakuhajo nov referendum. Debate o prometu se med meščani namreč hitro prevesijo v nezadovoljstvo, ker v mestu ni več trgovin, ker je zdravnik premalokrat v svoji ordinaciji, ker je glasba na terasah preglasna, ker morje poplavlja ...