Krivulje misli

Pesnika Tomaž Šalamun in C.D. Wright, gosta predvečera Vilenice v Kopru, sta nadvse navdušeno govorila o ustvarjalnem nemiru sodobnega časa in o izrazni moči mlade poezije. Njune besede so zvenele, kot da bi prišla z drugega planeta. V času, ko govorimo o gospodarski krizi, o krizi vrednot, o krizi politike. V času, ko večino javnih razprav preveva občutek, da je človeštvo izgubilo korenine in smisel ter da drvi neizogibni (socialni ali ekološki ali oboje) katastrofi naproti, sta dva pametna človeka z vso resnostjo izjavila, da živimo dobro obdobje za umetnost. Ciniki bi razhajanje med njunim in prevladujočim razumevanjem tega časa razložili z dejstvom, da umetniki živijo v slonokoščenem stolpu, iz katerega se ne vidi vsakdanjosti. Ciniki imajo morda prav. A le deloma.

Nenavadna je misel, da se bodo na istih trgih in v istih dvoranah, ki so te dni prizorišče literarnega festivala, že čez nekaj dni pogovarjali kandidati za svetniška in županska mesta. Govorili o pločnikih in kanalizaciji, o mrliških vežicah in subvencioniranih avtobusnih prevozih, o zadolževanju in varčevanju. A čeprav se zdi razdalja med pesmijo in betonskim robnikom nepremostljiva, ni tako. Nasprotno: pesniki in politiki z ramo ob rami tkejo isto platno časa.

Kar prve loči od drugih, je pogled onkraj. Preko klišejev in obrazcev. Mimo samoumevnosti in konformizma. Ustvarjalni potencial kot množica razvojnih možnosti nekega časa ali neke države ali občine nikakor ni odvisen le od krivulje gospodarske rasti ali cene nafte na svetovnem trgu. Ampak je tudi kategorija misli. Spoznanje, da je mogoče misliti in snovati tudi drugače, da se da zamenjati predpostavke in uhoditi nove poti, je najdragocenejša dediščina, ki jo vrhunski svetovni literati vsako leto zapustijo majhni Primorski. Ali je v zraku ostalo kaj literarne magije, pa bo moč presoditi že takoj po tem, ko se bodo zaprle festivalske luči. In se bo dvignila zavesa na predvolilnem odru.