Kriza kot izziv? Ja, za nekatere!

Ker že nekaj časa živimo krizo ali pa smo v izrednih razmerah “brezvladja” in škandalov, lahko ugotovimo, da so puhlico “kriza je lahko tudi izziv” resnično zaživeli samo politiki, mediji in krizni dobičkarji. Za politike je kriza postala resen izziv. Namreč, morali so poiskati (in v tem so neverjetno iznajdljivi) načine in teme, s katerimi bi lahko upravičili svojo vlogo in zmanjšali pomen svoje odgovornosti za stanje, v katerem smo mi, ljudstvo.

V zadnjih mesecih smo priča neverjetnim političnim alkimijam. Imamo politike, ki izstopajo iz strank in si pustijo dvoriti za svoj glas o določenih političnih vprašanjih. Imamo tudi vlado, ki pripravi določene zakone in ukrepe, za katere potem njeni poslanci ne glasujejo v parlamentu. Seveda so poslanci pri glasovanju o posameznih zakonih zavezani svoji osebni vesti. Glasujejo pač tako, kot mislijo, da je prav.

Če pa hočete dejansko razumeti, kako poteka glasovanje po osebni vesti, navajam naslednji primer. Prejšnji teden sem se udeležila srečanja, ki ga je organiziral Mednarodni medijski center in je bilo posvečeno pogovoru o stanju v medijski industriji. Na srečanju so bili uredniki in direktorji najpomembnejših slovenskih medijev, ki so razmišljali o tem, kako v razmerah, ko branost pada, oglaševanje (predvsem državnih podjetij) pa nadzoruje en sam televizijski medij, zagotoviti sredstva za nadaljnji razvoj in obstoj takšnega števila medijev.

Zanimivo je bilo poslušati, kako so nekateri direktorji opravičevali nemogoče razmere v novinarstvu in poteze, s katerimi predvsem varčujejo pri zaposlenih oziroma posledično pri tistem, kar ti isti zaposleni proizvajajo - medijskih vsebinah. Razumem, da je težko v takšnih razmerah zagotavljati sanjske dobičke, na katere so bili lastniki medijev navajeni. Denarja od oglaševanja ni več, bralci so “emigrirali” na različne spletne medije, nova generacija internetnih uporabnikov pa nima nobenega namena plačevati tistega, kar dobi na spletu. S predlogi za izboljšanje stanja v medijski industriji se je oglasila tudi poslanka SD, nekdanja ministrica za kulturo Andreja Rihter. Vse rešitve in ukrepe, ki jih je predlagala, je vseboval novi zakon o medijih, ki ga ona ni podprla v parlamentu. Ko je glasovala po svoji vesti, je glasovala proti predlogu zakona, ko pa se je zavzemala za obstoj medijev in državne pomoči večinoma lokalnim in regionalnim radijskim in televizijskim programom, pa je zavzeto branila tisto, kar ji je vest preprečila podpreti v parlamentu (ne pozabimo, da so vsi poslanci/ke še kako odvisni od svojih lokalnih medijev, ko kandidirajo na listah strank).

To je izziv, moram priznati. Ker je kriza težko prizadela medijsko industrijo in drastično poslabšala položaj zaposlenih v njej, je zanimivo spremljati, kako novinarji po svoji osebni vesti in zavezani določenim poklicnim pravilom, s pozicije prizadetih preidejo na pozicijo moralnih razsodnikov. Tako je novinarka javne televizije na dan, ko so znižali boniteto naši največji banki v državni lasti, privlekla pred kamere predsednika uprave. Dobro plačani gospod, ki so ga ujeli na srečanju slovenskih menedžerjev v Portorožu, je z veliko nejevolje poskušal gledalcem pojasniti, kako se banka namerava odzvati na novo (kdaj se je pa končala stara?) krizo: tega nihče ne ve, je odgovoril, lahko delamo samo po intuiciji. Če našo največjo banko upravljajo vedeževalci in v parlamentu odločajo ljudje, katerih vest se spreminja iz meseca v mesec, o tem pa poročajo ljudje, ki imajo malo več moči nad informacijo kot blagajničarka v supermarketu nad trgovskimi strategijami svojega delodajalca, potem imamo težavo. Resno težavo. Kot je leta 1971 izjavil ameriški finančni minister John Connally: “Dolar je naša valuta, a vaš problem.”