Kriza kot krinka

Pred demonstracijami se je bilo težko dokopati do odgovora, proti čemu bodo protestirali udeleženci. Proti krizi na splošno, so napovedovali organizatorji, proti evropskemu načinu reševanja krize z zategovanjem pasu, k čemur se je zatekla tudi desnosredinska slovenska vlada.

Po demonstracijah so stvari bolj jasne: to so bili protivladni protesti, ki so krizo uporabili za krinko. Kljub zaklinjanju govornikov, da je treba preseči delitve na vaše in naše, se jih je nekaj opiralo prav na te delitve, ko je z govorniškega odra prišel napotek, koga obkrožiti v drugem krogu predsedniških volitev, pa so lahko odprtih ust ostali vsi, ki so se protesta udeležil v dobri veri, da nasprotujejo sistemu, ki ožema delavca in nagrajuje kapital.

Že res, da te dni potekajo demonstracije po vsej Evropi in da so te legalen in legitimen način izražanja ljudskega nezadovoljstva, a Slovenija se prav zdaj nahaja v občutljivem času. Socialni partnerji konstruktivno vodijo socialni dialog za pripravo pokojninske in delovnopravne reforme. Šele ko bi se zalomilo, bi bilo treba ukrepati proti vladi in takrat bi bilo treba poseči po ostrejših ukrepih, tudi po stavkah, so ocenili v sindikalnih centralah, ki se niso želele pridružiti protestom.

K argumentom, zakaj zdaj ni bil primeren čas za protest, je treba dodati tudi volilno kampanjo in možnost, da pride do agitiranja za katerega od obeh kandidatov. Kar se je v soboto tudi zgodilo!

Tretja najbolj neopažena okoliščina, ki govori v prid neprimerno - ali celo zlonamerno - izbranemu trenutku, pa so volitve novega predsednika ZSSS. Za ta položaj se spet poteguje tudi Dušan Semolič, ki ne zamudi nobene priložnosti, da se ne bi javno izpostavil.

Vlada si pri politiki zategovanja pasu pomaga z ustrahovanjem in ščuvanjem državljanov drugega proti drugemu. Res je! A res je tudi, da je imelo sobotno opozarjanje na izprijenost takšnega pristopa premočan dnevnopolitični naboj.