Križev pot dreves

Križev pot je v resnici moč prehoditi zgolj tako, da se vzpenjaš: ko se po isti poti spuščaš, stopaš le po brezimni poti. Višinska razlika med vznožjem in vrhom je resda komajda vredna omembe, toda pot, ki jo je treba prehoditi v neobičajnih razmerah in v izjemnih okoliščinah, od človeka terja ogromno nadčloveškega napora. Zvrhano mero nezaslišanega trpljenja in brezdanjega ponižanja. Od prve do zadnje, štirinajste postaje.

Na dnu doline čemi vas, nad dolino se dviga planota, na njej je obzidano pokopališče s cipresami in zvonikom: križevega pota je tu konec. Ta konec je kraj poslednjega, neskaljenega miru posmrtnih ostankov ljudi. Da hodiš po križevem potu, ti povedo leseni križi: ogoljena, torej brez lubja, debla mladih dreves. Pravzaprav niso več debla, temveč le še koli.

Na vrhu vsakega kola je pritrjena lesena deščica, v katero je vžgana rimska številka. Številka tri denimo pove, da je Jezus na poti na Golgoto prvič padel pod pretežkim bremenom križa; enajst vzklicuje trenutek, ko so ga pribili na križ; štirinajst predstavlja polaganje njegovega trupla v skalnato votlino, v zasilni grob.

Štirinajst kolov, štirinajst prečnih količkov - najmanj štirinajst mladih dreves. Seveda je treba dotrajane križe vsakih nekaj let zamenjati, nadomestiti z novim lesom. Ko bi jih ne, bi bila vzpenjajoča se pot le še steza med stezami, bi bila pot, ki je namenjena zgolj nogam in očem, ne pa tudi sebe in sploh vse, kar je, premišljajoči misli. Hoja po križevem potu nepopustljivo terja zbrano misel, miselno obnavljanje (ne golo ponavljanje!) vzpona na Golgoto.

A tudi izbira dreves narekuje zbranost: debla morajo biti karseda ravna in enakega ali vsaj podobnega premera; križem se mora poznati, da so izdelki premišljenega in nikamor hitečega dela, ne pa malomarne ihtavosti, ki se na koncu odraža v zasilnem skrpucalu. Tako oblikovana znamenja na križevem potu so torej posledica (končna postaja?) zbranosti in preudarnosti; toda ta zbranost in ta preudarnost, ki od postaje do postaje ponazarjata in priklicujeta ubijanje človeškega bitja, sta tudi sami ubijalski. Sekira in žaga živa drevesa z ubijanjem maličita v les, v mrtvo tvarino, ki bo čez nekaj let strohnela in tedaj jo bo roka zbranega in preudarnega človeka izpulila iz zemlje in za teden ali dva zalučala v rast ječečega grmovja.

Sekanje in žaganje (torej ubijanje) mladega drevesa - katera postaja na križevem potu je to? Nobena. Katerokoli drevo, to ve sleherni otrok, je zgolj za to, da iz njegovega lesa nekaj narediš: križ, kažipot, brv, plot, omaro, tram, krsto, vislice, spominek ... Ali pa da ga uporabiš kot kurivo.

Velikonočni petek je: Jezusovo truplo snemajo s križa in ga polagajo v grob - to je govorica štirinajstih križev, govorica, ki morda pripoveduje tudi o kalvariji v les izobličenih dreves, le da človek te govorice ne sliši. In ko bi jo, je zagotovo ne bi razumel. Zakaj ne? Ker je do navidez brezčutnih dreves brez sočutja. Drevo v človekovi zavesti pač ne more biti-zase, ampak vselej zgolj za-nekaj. Križev pot pohabljenih dreves se človeka ne dotakne.