Krizni jezik

Reforma trga dela in pokojninska reforma gresta neusklajeni v državni zbor. Ura je dvanajst, in če ne bomo uspeli reform in še česa pod streho spraviti do novega leta, nam bo po hiši pospravljala tuja roka, je v torek grozil premier Janez Janša.

Dogodki, kot so seje ekonomsko-socialnega sveta, so praviloma zaprti za javnost. Vlada jih odpre, ko želi doseči določene učinke. Tokrat očitno zastraševati, a v isti sapi tudi sporočiti, da na koncu predora še brli lučka. Ki pa bo ugasnila, če ne bo reza v maso plač v javnem sektorju, sanacije bank, ustanovitve državnega holdinga in uveljavitve reform.

Jezik pa je začel trdeti tudi sindikatom. Iz ust letijo grožnje s protesti in napovedi ostrejših pogajalskih pristopov.

Vladi je mogoče zameriti marsikaj. Poleg tega, da straši, vsaj še to, da je znižala dobiček od dohodka pravnih oseb, tam izpuhteli denar pa bi zdaj nabirala s selektivnim višanjem DDV. S tem ne bi ogrozila le preživetja nekaterih gospodarskih panog, pač pa bi s posegom v medije zmanjšala tudi stopnjo demokracije.

Ni pa moč niti vladi niti sindikatom zanikati, da nimajo občutka za teatralnost. Prišli smo v obdobje trdega jezika, ki mora takšen biti, če želi vlada ohraniti ljudstvo na vajetih strahu, sindikati pa vzdrževati visoko raven adrenalina med svojim članstvom.

Ali je trdi jezik potreben tudi zaradi vsebine reform, je drugo vprašanje. Zdi se, da pogajanja med tremi partnerji tečejo uspešno in da so še najmanj zadovoljni delodajalci, ki ne vidijo povečevanja fleksibilnosti.

Delodajalci, ki govorijo zmerni jezik, so od reform odvisni na drugačen način kot ostala dva socialna partnerja. Preživeti bodo morali, tudi če bo Slovenija morala prositi za pomoč od zunaj, medtem ko bi vlada in sindikati v tem primeru postali le kmetje na šahovnici. Vlada bi bila le izvrševalka navodil, sindikati pa le še ulični kričači. Nevarnost tega scenarija vliva upanje, da težke besede zgolj prikrivajo možnost dogovora.