Krmežljave oči

V nekem pogledu se me drži precej smole: “poznam” - bolje: nekaj malega, a še vedno preveč, vem o njih - nekaj neodpustljivo pametnih, za ta svet že kar prepametnih ljudi. In da bi bilo še huje: skoraj vsi med njimi se imajo za izjemno pronicljive, obenem pa celo za duhovite - in ker je tako, so menda naravnost prisiljeni drugim okoli sebe soliti pamet, jim nesebično in nenehno “odpirati krmežljave oči”.

Odpirati oči v kaj? V nekakšno resnico, menda sila koristno resnico. (Je pa res, da o tej koristnosti ne vedo povedati nič tehtnega. A nič ne de.)

Eden takih osebkov me je zadnjič med srkanjem kave skušal do dna pretresti: ali sem vedel, da se je Céline dobršen del življenja preživljal s splavarjenjem? Ne, tega pa o mojstrskem literatu res nisem vedel. Ha, se je zarežal sogovornik: brbravi antisemit je deklinam iz pariških predmestij za male denarje delal abortuse. A tako? Ja, tako, se je spet preže zarežal in mi zadovoljno, kar razganjalo ga je od nekakšnega zmagoslavja, pihnil cigaretni dim med oči: vidiš, takile so ti vrli umetniki! (Podobno zmagoslavje sem občutil tudi sam, ko sem pred domala pol stoletja profesorju, ki je z navdušenjem pripovedoval o Rimbaudu, zabrusil, da je bil pesnik homoseksualec, “za nameček” pa da je v Afriki trgoval s sužnji. Profesor je poparjeno umolknil: malce zmeden in rdeč od sramu je pri priči klonil pred “pravičniškim zmagovalcem”.)

Pozneje v mraku slonim na balkonski ograji: nič več ne mislim na dvanajstletnika, ki ga je ugonobila malomarnost dveh zdravnikov; opazujem petnajst let staro mačko, ki se že dobro leto počasi in spokojno (ali res kaj vem o spokojnosti mačk?), vendar neodvrnljivo odpravlja onstran: lepega dne - zna biti, da bo razsajal zadušni široko in da bo zoprno deževalo - se bo “nespametno” pobrala stran, proč od varnega in sorazmerno udobnega zavetja. Zdajle poseda na pritlikavem zidu, ob drobnem javoru, katerega krošnja je vsak dan drugačne barve: poseda in razmišlja. O čem? Ona že ve; in ve, da jaz - vsake toliko dvigne glavico in me ošvrkne s pogledom - dobro vem. Glede tega se zanese name: po petnajstih letih me pozna veliko bolje kot jaz njo. Po svoje me ima rada: torej ima rada mojo roko, ki jo boža in ji na krožniček polaga hrano; še raje ima moje oči, ki se izogibajo temu, da bi naravnost in vsiljivo srepele v njene.

Kaj počne, ko poseda? Potuje, dozdevno sprijaznjeno odhaja, ne da bi se premikala, premaknila: če se kaj premika, je to “zgolj” njen notranji čas, trudna in utrudljiva nakopičenost zdaj zlagoma in mehkobno odtekajočega časa, ki ga od mojega klavrnega, antropocentrično okostenelega pojmovanja časa ločijo svetlobna leta: preprosto poseda pod krošnjo nič manj osupljivo potujočega javora - o Rimbaudu, Célinu in dvanajstletniku ni nikoli nič vedela, vendar njeno vedenje o življenju neznansko prekaša moje.

Učiteljica je, mačka. In jaz sem njen učenec - bitje napuha in nadutosti in ničevosti - ki bo, resda oborožen z “vedenjem” o literatih in smrti dvanajstletnika, vselej brezupno - in docela zaman - sedel v oslovski klopi.