Kruh in mleko

Diktatorji se hranijo s sovraštvom. Zato bi jih morali ljubiti, ne sovražiti. Če bi jih razumeli in jim pošiljali pozitivno energijo, bi se razblinili kot milni mehurčki. Tako pa jim sami dajemo moč, da zavladajo nad nami.

Podobno je z vsesplošnim nezadovoljstvom. Ljudje ga sami ustvarjamo, ko nasedamo manipulacijam oblastnikov, ki nam vsak dan dajo nov razlog za slabo voljo. Vsake, še tako slabe novice bi se morali razveseliti.

Recimo novice o podražitvah. Nazadnje so nas vznemirile podražitve kruha, mleka in mesa. Draži se konec koncev tudi solata, ampak o tem se ne govori. Kruh in mleko, to je tisto, kar nam v podzavesti predstavlja seske preživetja. S tem nam lahko v kosti naženejo strah pred pomanjkanjem.

Že leta se čudim, kako je kruh lahko tako drag. To je neverjeten biznis. Včasih smo lahko izbirali med belim in črnim kruhom, danes je število različnih vrst kruha tako rekoč neskončno. Potem pa poslušamo, kako je črn kruh pravzaprav bel, kako ga barvajo s kavo, da je videti črn. Med razlogi za podražitev kruha pa so kot osnovno sestavino, ki se draži, navedli - sladkor. Hvala lepa za tak kruh, kar obdržite ga!

Mleko. Tudi to je poslovna zgodba o uspehu. Ko sem bila majhna, mleka nisem marala, ker se je na vrhu začela nabirati smetana. Ampak danes o smetani na mleku, ki je bila za nekatere nekaj najboljšega - okusi so pač različni - ni ne duha ne sluha. Danes je maščoba razpršena, predelana, da je telo ne prepozna več, mlečni izdelki pa so v najboljšem primeru polni sladkorja, če že ne kar živčnih strupov, ki nadomeščajo sladkor.

Od zgodbe s certifikati dalje sem vedno nadvse skeptična do vsake stvari, za katero delajo obširno reklamno kampanjo. In danes nas tako posiljujejo z reklamami za razne jogurte, da ima človek občutek, da brez njih ne more več na stranišče, kaj šele, da bi stopil iz hiše, kjer bi ga takoj pohrustale zlobne bakterije.

O mesu raje kdaj drugič. To je občutljiva tema. Verjetno zato, ker bi le malokdo rad natančno vedel, kako iz krave nastane zrezek. O tem, kaj se dogaja v klavnicah, ne razmišljamo. Ampak dokler bodo klavnice, bodo tudi vojne, je dejal Lev Tolstoj. Dokler se bomo hranili s strahom in smrtjo, bo mir le prazna, pocukrana beseda.

Ko nakupimo vse te dobrote, je najbolje, da zavijemo še v lekarno. Če ne vemo, za čim je ta čas modno zboleti in po katerih dragih kemičnih zdravilih je dobro poseči, lahko odpremo televizijo, in po prvem reklamnem bloku nam bo vse jasno.

Če pa naša zdrava pamet ni medtem že kaj spila in prej enega pokadila, kot pojejo Zmelkoow, pomislimo še enkrat. Če me morajo na jumbo plakatih prepričevati, naj jem meso, potem ga verjetno ne potrebujem. Dokler v revijah izhajajo posebne priloge o tem, kako dobri in potrebni so mlečni izdelki, priloge pa financirajo proizvajalci teh izdelkov, potem lahko prižgem znak za alarm. In dokler pekarne odpirajo za vsakim vogalom, jim gre verjetno tako dobro, da bodo prav lahko preživele brez mene.

Uf, kaj pa zdaj? Znam preživeti ob sadju, žitaricah in zelenjavi, brez vse te silne prehranske in propagandne mašinerije? Hvala bogu znam. Prehladi in gripa se me že leta izogibajo (vzrok za nastajanje sluzi, ki se v takih primerih vname, sta prav bela moka in mleko). Problem je le, da sistem ne mara zdravih in zadovoljnih ljudi. Ampak s tem sem pripravljena živeti.