Kruh, igre ... pamet

V Idriji - mestu univerzalne dediščine - te dni prekuhavajo pitno vodo. V zibeli nacionalne naravoslovne dediščine radioaktivni radon sili v stara stanovanja, strupeno živo srebro pa v rastlinje, ribe .... V slovenski prestolnici tehnične dediščine ljudje tja do osem dni čakajo na sprejem pri zdravnikih.

Le slednje drži dobesedno. Vodo sebi v prid prekuhavajo redki. Za ostale težave se ne zmenijo. Stoletja nerešljivih problemov zanje ni, ker so jih zdavnaj potisnili v pozabo.

Zato bodo v soboto sproščeno odprli slovenske dneve evropske kulturne dediščine. Prostovoljno bo desetina občanov predstavila, kar na Idrijskem resnično velja. Izkušnjo dediščine živega srebra, zaradi katere bogu za hrbtom sploh so in imajo kruh, ki jim ga marsikdo zavida. Oživeli bodo zgodbe fantastično urejene dediščine, ki jih vsaj toliko kot s kruhom upravičeno hrani s ponosom.

Kapo dol pred vsemi, ki so z njenim ohranjanjem širili pomen zavedanja korenin za prihodnost. Še prej kapo dol sedanjim prvakom občine, ki so izkušnjo končno povezali z zavedanjem, da med blišč sodi tudi odpravljanje bede. Zdrava pitna voda v nadomestilo za motno, denimo, ki so jo do Idrije pravkar privedli. Varno prečiščena voda, ki naj bi jo zagotovili takoj za njo, in se potem otresli radona, strupov ...

Ali pa tudi ne, če bodo igre ob kruhu razigranim še meglile pamet. Pri najbolj enostavnih zadevah - pogovoru na primer - se tod vedno znova grdo zaplete. Še enkrat več bo zaradi tega zdrava voda dražja. Nespamet - tokrat med občino in Hidrio - pa bo rešitev še kakšnega zemeljskega problema potisnila v prihodnost.

Dedje pa se bržčas obračajo v grobu. Dokazali so, da ob kruh in igre sodi tudi pamet. Za ohranjanje izkušnje in reševanje vsakdanjih problemov. Z modrostjo, ki so jo Idrijčani nesporno unovčili v imenitno ohranjeni dediščini. Pamet za blaginjo, ki bi sodila ob njo in kruh, pa že (pre)dolgo iščejo.