Kruh in marmelada

Zdi se kot včeraj, ko so bile na bankah dolge vrste prebivalcev Vipavske doline, ki so pivovarjem hiteli prodajat svoje, s certifikati pridobljene delnice Fructala. Takrat se je to zdelo logično in razumno. Treba je bilo pač zamenjati avto, dokončati fasado, obnoviti centralno ogrevanje in kupiti računalnik. Ko je ajdovska živilska tovarna postala najprej žeton v sumljivih gospodarskih mahinacijah ter nato last tujega proizvajalca sokov, so se vrnile sanje o tem, da bi imeli ljudje, ki živijo v dolini, ponovno odločujoč vpliv na poslovne odločitve. A je bilo za sanje prepozno.

Dobrih deset let in veliko stečajev pozneje bo na banki morda spet vrsta. A tokrat za nakup delnic Mlinotesta, družbe, ki je, podobno kot Fructal, zagotovilo za razvoj mesta in socialno varnost njegovih prebivalcev.

Načelne razprave o tem, kakšno naj bo lastništvo podjetij in kdo naj jih upravlja, so večinoma obsojene na to, da proizvedejo prazne floskule, ki so uporabne le za politični boj med zagovorniki nacionalnega interesa in načela svobodnega globalnega trga. Čas je, da potomci sužnjev in tlačanov spoznajo, da niti razprave niti boj nimajo nikakršne zveze z blagostanjem naroda ali srečo sveta. Čas je za razumne, pragmatične odločitve, ki upoštevajo potrebe in možnosti posameznega lokalnega okolja, pričakovanja ljudi in potrebe trga. Odločitev, da se lokalna skupnost in zaposleni vpišejo med lastnike Mlinotesta ter s tem naredijo nekaj za uspešno in stabilno prihodnost podjetja, je te vrste odločitev.

Krivično bi bilo v množični razprodaji Fructalovih delnic videti le željo po hitrem zaslužku. Poganjala jo je tudi teza, da navaden državljan ne more sodelovati v velikih ekonomskih igrah. Zadnje desetletje je to tezo zrušilo. Državljani nimajo le možnosti prevzeti dela odgovornosti za podjetje, ki jim daje kruh in marmelado, temveč to morajo storiti. Sicer bodo obsojeni na to, da ob robu igrišča pestujejo svojo brezbrižnost in nemoč, igrali pa bodo drugi.