Kruha in brezplačnih iger

Za koncerte nima smisla plačevati! Saj glasbenike tako ali tako plača organizator. Tisti organizator, ki dobi denar na občinskem razpisu. Naš, davkoplačevalski denar. Najbrž ga dobi toliko, da več kot polovico pospravi v svoj žep. Reditelji delajo zastonj, natakarice prav tako. Tonske mojstre, oblikovalce luči in varnostnike pa plača blazno bogati glasbenik. Saj veste, tisti s statusom samozaposlenega v kulturi. Delomrznež. Lenuh. Po koncertu v Snack Baru gre najbrž za štiri tedne z vespo na Santorini. In mi naj mu to plačamo? Pa kaj še ...

Premalo prstov imam na roki - klinc, v celi Istri ni toliko prstov, da bi lahko preštel, kolikokrat mi je na uho prišla ta ali njej podobne nebuloze. Živela neukost! Še vsakič mi ti facebook inkontinetneži pridejo do živega. Žal niso sami krivi, da so taki. Gre za del publike, ki je nevzgojena. Kulturno nepismena, če hočete. Zastonjkarstvo je psihološki fenomen, ki že leta pesti našo kulturno diasporo. Občine in drugi javni zavodi z brezplačnimi koncerti glasbenike razvrednotijo. Takšno početje samo podpihuje govorce zgoraj naštetih nebuloz.

“Z brezplačnimi koncerti občine in drugi javni zavodi glasbenikom jemljejo kredibilnost.”

Zavedanja, koliko dela stoji za koncertom, ki ga brezskrbno obiščemo na poletni večer, že dolgo ni več. Pa tudi ure vaj in vsote denarja, ki jih je glasbenik na svoji poti vložil v to, da lahko danes stoji pred nami in nas razvedri s svojim delom, so že zdavnaj pozabljene. Saj še vedno hodimo na koncerte zato, da se zabavamo, mar ne?

To zavedanje je potrebno sistematično vcepiti v glave ljudi. Nič se ne zgodi čez noč. Vse se pa začne pri mladini. Vstopnine na koncerte, ki jih čez leto prirejajo mladinski centri, so povečini simbolične, kar je po eni strani hvale vredno. A kaj, ko s simboličnimi vstopninami mladim organizatorjem, ki si utirajo pot v prireditveno industrijo, odžirajo prostor in publiko. Ti mladinski centri naj bi mladim nudili podporno okolje. Podporno okolje za? Druženje? Kaj pa perspektiva?

Na tej točki zavrtimo čas nazaj. Anno covidi, 2020. Kultura je umrla. No, ni umrla. Preselila se je na splet. Umrla je živa glasba. Kako prekleto smo si želeli koncertov. Kako smo pogrešali šumenje v ušesih in vonj politega piva na majici. In naenkrat je spet zadišalo. Tako je dišalo, da majice sploh prali nismo. Prišli smo do točke, ko smo zgoraj omenjene facebook pametnjakoviče izgubili v post covidni nasičenosti kulturnih dogodkov. Kar naenkrat je bilo vsega preveč in njim je postalo vse ... odveč. Zdaj je na tistih, ki se problema zavedajo, da to spremenijo. Sistematično. Dvoma, da ne bi uspeli, pravzaprav ni. Zakaj? Če parafraziram Štefančiča - ker nas je jebeno več.