Kruha in melodij

Ni več dvomov, Melodije morja in sonca (MMS) so se uspešno vrnile in bile toplo sprejete. Poslušalci, ki so napolnili portoroški Avditorij, so odšteli po 12 evrov za vstopnino, kar dandanes ni malo in dokazuje, da MMS očitno še potrebujemo. Koncept, po katerem so organizatorji povabili sedem uveljavljenih avtorjev, sedem nastopajočih pa izbrali z razpisom, se je izkazal.

S stališča glasbene kakovosti, ki je pri taki prireditvi manj pomembna - v nasprotnem primeru bi se nekaterim razvpitim izvajalcem odrekli -, je bilo slišati več solidnih skladb. Zmagala je Nuša Derenda s pesmijo Za stare čase, zlato povprečje in najvišji skupni imenovalec občinstva v amfiteatru, tistega pred televizijami, radijskih urednikov in strokovne žirije. Večino nagrad so, v nasprotju z zapovedanimi lahkotnimi morje-sonce zgodbami, tako pobrale skladbe, ki se ozirajo nazaj: ob zmagovalni sta strokovni nagradi zasluženo šli Enzu Hrovatinu za Nostalgico ritmo (Nostalgični ritem) in Ireni Vrčkovnik za izvedbo všečne Il tempo passato (Pretekli čas). Lepo pa bi bilo, če bi opazili tudi drznost rahlo družbeno kritičnega Bučarjevega Slona ali sodobnost aranžmaja presenetljive Ni moj svet Jerice Haber, saj bi morebiti tako ob preverjenih glasbenih kadrih spodbudili k sodelovanju še kakšnega mlajšega ustvarjalca, zazrtega v prihodnost.

Ob splošnem navdušenju je treba ohraniti kanček zadržanosti, če že ne sumničavosti. Kako namreč razumeti sporočilo države, ki reže na vseh koncih, od šolstva, znanosti, kulture do pokojnin, a se obenem po nekakšnem principu kruha in melodij odloči znova podpreti festival “lahkotnih, neobremenjenih poletnih melodij”? Financirajo ga namreč piranska občina, Avditorij in RTV Slovenija. Ob vsaki všečni potezi se je treba nujno vprašati, kje bo naslednji rez. A pustimo v tem nostalgično sončnem poletju teorije zarote, da ne bi naš premier znova videl letečih slonov. Tokrat celo v Bučarjevi rdeči raketi.