Krvave ceste

Osem mrtvih na naših cestah v slabem tednu dni je tragična statistika, nad katero bi se moral sleherni voznik, še bolj pa tisti, ki usmerjajo prometno politiko, še kako zamisliti.

Čeprav je za svojce žrtev tako razmišljanje boleče, se nesrečam nikjer in nikoli ne bomo mogli povsem izogniti. Trk v drug avtomobil, v zid ali drevo človeškemu telesu pusti posledice. Če imamo srečo, jo odnesemo s polomljenimi kostmi, če ne ... Cilj policije - nič smrtnih žrtev na naših cestah - bo zato žal še dolgo ostal le cilj. Tako pri nas kot tudi v državah, kjer imajo bistveno višjo prometno kulturo.

To pa seveda ne pomeni, da moramo mirno sprejeti novico o osmih žrtvam v šestih dneh, da moramo samo skomigniti z rameni in obrniti stran v časniku. Ne. Če odgovorni ne najdejo drugih spodbud, bi jih morala vsaj ob takih dogodkih k izboljšavam v prometu prisiliti javnost.

Pred leti smo se veselili dokončanja slovenskega avtocestnega križa, ker so avtoceste zaradi svoje gradnje najbolj varne ceste. Ampak naše avtoceste so v zadnjih desetih letih postale preozke za vse domačine in ves tranzitni, predvsem tovorni promet. Če smo se pred leti nasmihali ob domislici enega od gradbincev, da bo treba naše avtoceste širiti za dodaten pas, bi mu zdaj zlahka pritrdili.

Nesreče se tako dogajajo zaradi brezvestne želje lastnikov tovornjakov, da bi jim njihovi šoferji v blagajno pripeljali čim več dobička, zaradi revnih voznikov, ki vozijo z zobotrebci na očeh, zaradi nestrpnih voznikov, ki brezglavo drvijo, potem pa pol ure sedijo v gostilni, zaradi objestnežev, ki svoje travme sproščajo za volanom ...

Nesreče pa se dogajajo tudi zaradi države, ki ne posodablja železnice, ki ne razbremenjuje cest, ki ne gradi novih avtocest, ki ne ukaže stroge kontrole tovornjakarjev, ki ne omejuje tovornega prometa ... V Sloveniji se zdi, da znamo potovati samo po cestah. In dokler bo tako, bodo te žal (pre)pogosto krvave.