Kultura na trgu

Se kultura vrača tja, kjer je nekoč že bila - prepuščena tržnemu povpraševanju in redkim bogatim mecenom? V veliki meri zagotovo ne. Še vedno ji s financiranjem iz davkoplačevalskih sredstev krepko stoji ob strani država, četudi je prejšnji teden slovenska kulturna srenja zagnala alarm zaradi krčenja proračunskih sredstev. In tako je prav. Če bi jo prepustili trgu, bi se hitro skrčila na peščico izjemno dobrih in na ducat za široke množice zanimivih ustvarjalcev.

A po drugi strani tudi kultura, namenjena le peščici javnosti, ne izpolnjuje svojega poslanstva. Večina njenega delovanja se osmišlja le v odnosu z ljudmi. In ti so, tudi zaradi izjemnih količin druge ponudbe, vse bolj zahtevni. Zato v kulturi že dolgo ni več dovolj le napisati roman, ustvariti skladbo ali predstavo, postaviti muzejsko zbirko. Z vsem tem je treba prodreti do občinstva.

Tega se že nekaj časa zavedajo nekateri muzeji, ki so se, ne čez noč, ampak skozi leta trdega dela in posluha za ljudi, iz okostenelih hramov zaprašenih eksponatov prelevili v privlačne kotičke zanimivih zgodb. Če so bili nekoč muzeji môra za šolarje na obveznih ekskurzijah, so danes nekateri (žal še ne vsi) tako privlačni, da jih ljudje obiskujejo tudi kar tako, ker jim tam dve uri mineta, kot bi mignil.

Odpiranje javnosti je bil tudi glavni namen poletne muzejske noči, ki so jo prvič pripravili v Ljubljani leta 2003. Do letos se je razširila v 30 slovenskih krajev in več kot 80 muzejev. Ponekod so se nanjo pripravili temeljito in izvirno - in temu primerno poželi dober odziv. Drugod so ostali pri brezplačnem ogledu in peščici obiskovalcev. Dejstvo je, da je bilo tudi oglaševanje skromno, zato je muzejsko noč zamudil tudi kdo, ki bi se je z veseljem udeležil.

A noč je samo enkrat v letu. Dni, ko lahko muzeji na izvirne načine predstavijo svoje zgodbe, pa je veliko. Ali bodo uspešni, je odvisno predvsem od njihove zagnanosti in izvirnosti.