Kulturnega boja nikar!

Če odmislimo precejšnjo dolgočasnost, je doslej glavna značilnost tokratne predsedniške kampanje ta, da v njej sodeluje rekordno malo kandidatov. Trije. Kar je zanimivo. Slovenija namreč še nikdar v zadnjih dvajsetih letih ni tako zelo potrebovala figure, ki bi bila v družbi večinsko sprejeta kot avtoriteta, kot jo potrebuje danes.

Ali bomo takšno figuro čez slab ali dober mesec dobili, je v veliki meri odvisno od kandidatov samih oziroma od tem, ki jih bodo med kampanjo odpirali. Težko si je predstavljati, da bi splošni ugled užival kandidat, ki bi v kampanji načenjal na primer vprašanja, kje je bil kdo leta 1991 ali 1945. To pač niso teme, ki bi pomagale na poti k oblikovanju korpusa osnovnih vrednot, ki ta hip Sloveniji manjka.

Prvič po letu 1992 imamo Slovenci predsedniške volitve hkrati z Američani, kar ponuja lepo priložnost za primerjave, kako to počnejo oni, kako pa mi, čemu se posvečajo oni, čemu pa mi. Je že res, da je razlika med vlogo ameriškega in slovenskega predsednika precejšnja, skupni imenovalec pa je gotovo ta, da naj bi oba predstavljala eno od vrhovnih avtoritet v svojih državah.

V ZDA smo že videli prvi dve soočenji, izid je za zdaj ena proti ena, pri nas na prvi obračun še čakamo. Zanimivo bo opazovati, kateri sklop tem bo igral ključno vlogo. Na voljo sta dva: kup gnoja, v katerega se slovenska družba in država pogrezata tu in zdaj ter kako iz njega zlesti, je prvi. Pomembnejši. Drugi pa je sklop, v katerega sodijo vprašanja, komu iz komunistične nomenklature je kateri od kandidatov kdaj nosil aktovko, kdo se je kdaj priključil kakšni stranki in podobne neumnosti. Namenoma uporabljamo to težko, za koga, spoštovani bralci, morda tudi nespodobno besedo. Vendar je težko najti lepšo besedo za ukvarjanje z minornimi epizodami iz nekogaršnje preteklosti v času, kakršnega živimo zdaj. Zato v trenutku, ko imajo kandidati na rokah še rokavice, velja poziv: dajte nam mir s kulturnim bojem! Tudi, ko jih boste sneli.