Kumarice letos prehitevajo

Čas kislih kumaric je nekakšna fraza za poletno mrtvilo v medijih, ko gredo na počitnice tudi ministri in poslanci, ti nosilci velikih zgodb, zmag in flopov, da lahko na časopisne strani pridejo tudi takšni, ki se ukvarjajo s tako nezanimivim početjem, kot je vlaganje kumaric. Letos so kumarice prehitele in si pridobile pozornost evropske javnosti že spomladi.

Podobno kot pred leti, ko so bile kumarice v osredju smešno-žalostne razprave o tem, da ukrivljene ne veljajo, da so za evropske potrošnike dovolj dobre le povsem simetrične, docela ravne, kot bi jih narisali pri tehničnem pouku. Prepoved, ki so jo spackali evrobirokrati, je bila kasneje preklicana, kumarice in še kaj pa sme biti na trgovskih policah, tudi če ni povsem takšno kot v katalogih. Letošnji predčasni vstop kumaric v svetovne medije so zakuhali v Nemčiji, a se je slednjič izkazalo, da so neupravičeno prispele na prvi tir. Nemci, veliki ljubitelji vloženih kumaric, sicer nekoliko slajših od slovenskih, a vendarle kislih, kljub enormni domači pridelavi to zelenjavo tudi uvažajo. Tako so bile teden ali dva španske kumarice krive za smrtonosno bakterijo, ki pustoši po Nemčiji. Izkazalo se je, da je obtožba neupravičena, kumarice so bile oproščene, krivda pa je padla na fižolove kalčke s severa države.

V gospodinjstvih po vsej Evropi so bile kumarice v minulih tednih črtane z jedilnikov. Sveže, neomadeževane in po krivem stigmatizirane prve kumarice z evropskih polj so se kopičile pri kmetih in v skladiščih, da so jih začeli ponujati za simbolično ceno, samo da ne zgnijejo. Tako kot piščanci po izbruhu ptičje kuge, svinjina po prašičji in govedina po bolezni norih krav, bodo tudi kumarice, čeprav nič krive, potrebovale lep čas, da se vrnejo na evropske krožnike.

Vse, tudi zgnite kumarice, za katere bo sreča, če bodo končale vsaj v kakšni bioplinarni, imajo za sabo človeka. Bodisi majhnega kmeta bodisi velikansko kmetijsko posestvo. Z vsako, še tako drobno kumarico je delo. Nastanejo seveda tudi stroški: pridelave, transporta, predelave, prodaje. Zelenjava, pridelana nekje daleč, je težko bolj sveža in manj zrukana od vožnje kot tista, ki je zrasla bliže. Zaradi daljše verige med pridelovalcem in kupcem je tudi njena sledljivost zahtevnejša, posledično pa dvomi, kot najnovejši pri španskih kumaricah, večji. Razlogi za uvoz so lahko ekonomski, zlasti pa gre za strateške, ki zadevajo nezadostno pridelavo v domačem okolju.

V Sloveniji komaj česa pridelamo dovolj za lastno porabo. Zelena dežela skozi oči oskrbe s kmetijskimi pridelki in proizvodi spremeni barvo. Na neki način tudi v rdečo, ki bi morala kot opozorilo, pri nekaterih pa zaradi sramu, zasvetiti ob dejstvu, da so v velikih trgovskih centrih uvožena živila nekaj samoumevnega, domača pa rariteta, na katero je treba posebej opozoriti in ji naviti ceno.

Domače pridelave ni dovolj, slovenska kmetijska samooskrba se sklene pri manj kot 60 odstotkih, kar je alarmantno. Enako kot podatek, da je v Sloveniji v zaraščanju pet odstotkov kmetijskih površin, skoraj 21.000 hektarjev, kar je, za primerjavo, malce manj kot je v Sloveniji vseh vinogradov. Da bi se trend obrnil, kmetijsko ministrstvo predlaga sprejem prehranske resolucije, ki naj prinese ukrepe, da bomo v Sloveniji pridelali dovolj varne in zdrave hrane, z nekakšnim etičnim kodeksom za vse v prehranski verigi pa naj bi doseglo, da bo ta dostopna po pošteni ceni.

Če moramo biti državljani za normalno delovanje in uveljavljanje svojih državljanskih pravic funkcionalno pismeni, je prav, da smo funkcionalno pismeni tudi pri izbiri hrane. To ne pomeni, da je pri najbližjem kmetu vse najboljše. Nekaj moramo vedeti tudi o načinih pridelave, podpirati biodiverziteto, se zavedati, da spoliran korenček ni nujno boljši od grbavega in ravna kumarica ne od ukrivljene.

Več bo ozaveščenih potrošnikov, ki bodo zahtevali varno in blizu doma pridelano hrano, manj bo špekulativnih praks in nerazumnih stroškov, cene pa bodo gotovo postale zmernejše. Skratka: če se ne bomo zmogli doma dogovoriti za kumarice, potem niti španskih, magari okuženih, nismo vredni.