Kupimo si kamione

V Luki Koper se zdaj lahko samo še “v teoriji” pohvalijo, da so pristanišče, kjer ni stavk.

Z zadnjo pravo stavko so se sicer soočili pred več kot 20 leti. Od takrat dalje so se vodilni z delavci vedno zmogli dogovoriti. Tudi pred tremi leti, ko so s stavkovno grožnjo zagrmeli žerjavisti, se je tedanje vodstvo kaj hitro omehčalo in povišalo plače; da se le ne bi ustavilo pretovarjanje blaga in ne bi trpel ugled.

Lukini zaposleni in najeti delavci tudi te dni normalno delajo - a “v praksi” je koprsko podjetje globoko v stavki. Stavkovna vestnost carinikov in policistov ob prihodu tovornjakov in ladij v pristanišče je morda za podjetje celo hujša nadloga, kot če bi stavkali luški delavci.

Še posebej pa, ker Koprčanom grozi še nekakšna podstavka avtoprevoznikov, ki so zaznali, da je dobro zajahati javnosektorski stavkovni val in - z grožnjo z zaporo vhoda v pristanišče - končno poračunati stare dolgove z državo in Luko.

Če na včerajšnje dogajanje pogledamo od daleč, pravzaprav ni Slovenija nič izjemnega. Vidimo: prometni kaos po Španiji zaradi splošne stavke, proteste proti reformam še na Portugalskem, Poljskem in v Latviji ter seveda v Bruslju ... Z višine je naša stavka javnega sektorja videti majhna, kaos tovornjakov pred Luko pa prav neznaten.

Od blizu pa je večmilijardna škoda, kolikor bi je po nekaterih izračunih v primeru blokade vhoda v pristanišče samo v tednu dni utrpelo naše gospodarstvo, slišati prav vrtoglavo veliko.

Prevozniki se sicer z Luko že osem let prerekajo, naj jim že neha zaračunavati asfalt v pristanišču, a tam jih poslušajo, samo ko resno zagrozijo s silo. Tudi minister Vlačič je včeraj pustil vse iz rok in si za pogovore s prevozniki vzel ves dan časa, da je - tudi tokrat - preprečil najbolj radikalen ukrep.

Naš sklep je v resnici žalosten: kdor je v tej državi nezadovoljen in hoče kaj doseči, še najbolje naredi, da si kupi kamion.