Kupujmo hrvaško

Prav zanimivo je, da so zgodbe o nacionalnem interesu v Mercatorju privrele na plano tik pred zaključnim dejanjem. Precej čudi, kje so bili tisti, ki zadnje dni opozarjajo na morebitne usodne posledice prodaje slovenskega trgovskega velikana Agrokorju, v minulih mesecih, ko je bil interes hrvaškega mega koncerna za Mercator že zelo dobro znan.

Država Mercatorja ni prepoznala kot strateško državno podjetje, od katerega je ta trenutek odvisna približno polovica slovenskega kmetijstva in še precej večji delež živilsko-predelovalne panoge. Mercator je na papirju sicer trgovec, a dejansko je veliko več kot to, je tudi najtesnejši partner slovenskih kmetijskih zadrug in slovenskega kmetijstva. Njegov potencialni kupec Agrokor je s kmetijstvom, zlasti na Hrvaškem, povezan še bolj čvrsto. Jamnica, Jana, Ledo, Belje, Pik Vrbovec, oljarna Zvijezda, Agrolaguna, Paške soline in še dolga vrsta živilsko-predelovalnih podjetij tvori velikansko skupino, ki je - to je nekako jasno že na pogled, brez globokih ekspertiz - mogočnejša in bolje povezana od sorodne slovenske pahljače, v kateri so Kolinska, Droga in Fructal zgolj še po naslovu. Da bo Agrokor bolj skrbel za svoje naložbe kot za slovenskega kmeta, pa naj bodo varovalke še tako nedvoumne in čvrste, verjetno ni potrebno posebej utemeljevati.

Zgodba o rasti Mercatorja iz osrednjeslovenskega trgovca v nacionalnega in regionalnega igralca je zgodba o prevzemanju in združevanju. Kdo se še spomni Goriške, Nanosa, Jestvine? Kot velik kupec je Mercator diktiral tudi cene in dajal na neki način takt slovenski živilsko-predelovalni panogi. A je ni stisnil do bridkega konca, nasprotno, z alarmantnimi nastopi ministra Židana in opozorili o premajhni samooskrbi ter z akcijami tipa “kupujmo slovensko”, je postal tudi pomemben igralec za prihodnost. A le do zdaj, ko kapital neusmiljeno pritiska. Sicer pa, ali bi bilo lahko drugače v položaju, ko je pivovar največji lastnik trgovskega giganta, čeprav bi bilo nasprotno veliko bolj naravno.