Lačna ljubezen

Ko je ljubezen do živali prava, odločitev za žival pa premišljena, se rodi sožitje. A zadnja leta smo priče tudi mnogim primerom, ko se ljubezen do živali hitro ohladi in celo sprevrže v mučenje. Povod za to gre nedvomno iskati v modnih trendih, ki nas na vsakem koraku prepričujejo, da je imeti hišnega ljubljenčka lepo, trendovsko, družabno. Predvsem pa, da je imeti hišnega ljubljenčka ena sama idila.

Pa se idila mnogokrat hitro konča: ko zlata ribica preraste majhen akvarij, konča v bližnjem kalu, kjer kot tujerodka prevlada nad domačim živalskim svetom. Ko tujerodna želvica, ki jo je navdušen lastnik za nekaj evrov kupil v daljni deželi, preraste domači akvarij, konča v slovenskem ribniku, kjer z agresivnostjo izpodrine domorodne želve. Da o sprva ljubljenih, pa potem zavrženih mucah, ki tavajo po cestah ali celo končajo s pestjo zastrupljene hrane v gobčku, ali o številnih zapuščenih psih v zavetiščih niti ne izgubljamo besed.

A seznam zavrženih živali in škodljivih posledic s tem še zdaleč ni izčrpan. Ne le mali hišni ljubljenčki, tudi velike živali vse pogosteje izgubijo ljubezen svojega lastnika. Med njimi je zadnja leta čedalje več konjev - tudi zato, ker so tudi konji postali modna muha. Po mnogih primorskih vaseh so namesto krav zdaj prevladujoče živali konji. Marsikje so jih sprejeli odprtih rok, saj preprečujejo zaraščanje, toda ker vsi njihovi lastniki niso vestni rejci, v marsikateri vasi zdaj gledajo koščene, podhranjene, zapuščene in zanemarjene konje. Primera iz Malega Dola na Krasu in Slavine na Pivškem žal sploh nista edina.

Lastniki pa z nevestno rejo mučijo ne le nič krive živali, temveč tudi jezijo vaščane, ki jim lačni konji popasejo travo, pojedo vrtnine, obgrizejo sadje, potacajo trato, ... Komu se lahko pritožijo? Nikomur. Le če konji zaidejo na javno površino, se - morda - odzove policija, in le če so hudo podhranjeni, veterinarska inšpekcija. Za vse ostalo ni pristojen nihče.