Lačni ne le brezdomci

Tudi v Novi Gorici, tako kot še marsikje, določeno število ljudi motijo brezdomci v središču mesta. Tako pač je. Nekatere moti pasji lajež, druge otroci, ki se po zelenici podijo za žogo, tretje mladostniki, ki posedajo po klopcah in so radoživo glasni, pa drevesa, ki dajejo preveč sence, avtomobili, parkirani na pločnikih, jok dojenčkov, goveja muzika, vročina ... Vsakdo ima nekaj, kar mu dvigne pritisk.

Tisti, ki jim pritisk dviguje pogled na brezdomce, bi najraje videli, da jih umaknejo kam na obrobje, kjer jih ne bo treba gledati. Pa naj tam pijejo in se zadevajo in životarijo, če se jim že ne ljubi delati.

Brezdomci in ljudje, ki večji del časa preživijo na ulici, pa čeprav imajo streho nad glavo, a so razmere pod njo takšne, da so raje vse dni zunaj, se pogosto zadržujejo tam, kjer je živahno, kjer je pretok ljudi velik. Malce zato, ker je tam več možnosti, da pade kaj drobiža, verjetno pa tudi zato, ker jim daje to občutek, da so vendarle del družbe, da ni še vse izgubljeno.

Povsod po svetu je tako. K avtobusnim in železniškim postajam, parkom in trgom nekako spadajo tudi brezdomci. Tam so, pa čeprav imajo urejena zavetišča. Marsikje jih resda odganjajo, a njihovo število kljub temu narašča.

S poglabljanjem gospodarske krize je tudi vse več ljudi, ki jih na rob preživetja niso pahnili slabi odnosi v družini in posledično razne odvisnosti, ampak so preprosto izgubili delo in novega ne najdejo oziroma z mizerno plačo ali pokojnino ne uspejo pokriti naraščajočih stroškov.

Vse več je ljudi, ki sicer imajo dom, a so lačni, opozarjajo tudi v centru za socialno delo. Ob večerih, ko se stemni, je mogoče ob zbirnih mestih za odpadke pogosto zaznati premike. Ljudje iščejo karkoli uporabnega. celo mlade matere in upokojenci stikajo po smeteh, ker jim drugega ne preostane.

Bi bilo treba tudi njih odstraniti, preseliti kam na rob, da ne bo nekaterim neprijetno?