Lahko bi, pa niso

Na slovenskih cestah v povprečju vsak tretji dan ugasne eno življenje. Letošnji dan spomina na žrtve prometnih nesreč je v Sloveniji minil v znamenju številnih vprašanj, ki ostajajo brez odgovora. Le nekaj dni po martinovem lovu na pijane voznike je policija razkrila šokantne podatke o dogajanju v slovenskih avtošolah, o kupovanju vozniških izpitov in potrdil o opravljenih tečajih varne vožnje. Prav je, da to pride na dan. Toda ali je prav, da pri tem tudi ostane?

Sprenevedanje predstavnikov direktorata za promet na ministrstvu za infrastrukturo in prostor ter agencije za varnost prometa je neverjetno. Nihče še ni ponudil odgovora, kaj se bo zgodilo vsem tistim, ki izpitov in tečajev varne vožnje niso opravili, temveč so si pravico do ogrožanja varnosti v prometu preprosto kupili. Pa bi bilo dovolj, če bi nekoliko podrobneje prebrali kazenski zakonik in ugotovili, da kaznivega dejanja niso storili samo tisti, ki so lažna potrdila izdali, pač pa tudi vsi, ki so jih k temu napeljali ...

Ta zapleten vozel pa ima svoj začetek. Ni prav dosti let, ko je v naši državi veljal en zakon o varnosti cestnega prometa. A so strokovnjaki ugotovili, da je bolje, če to urejajo štirje zakoni, še bolje, da je promet v pristojnosti (tedaj še) ministrstva za promet, ne pa notranjega ministrstva, in da policiji ostane bolj ali manj represivno ukrepanje ter še malo preventive.

Politika je predpisala obvezne tečaje varne vožnje, država pa niti približno ni poskrbela za zadostno število poligonov, za ustrezen nadzor nad dogajanjem v šolah vožnje pa še manj. Torej je pripravila več kot dober teren za to, da se je zgodilo, kar se je zgodilo. V državi, kjer je korupcija za mnoge način življenja, se kupovanju pravice do ubijanja ne gre čuditi. In tudi ne gre pričakovati, da bo kdo prostovoljno vrnil kupljeni vozniški izpit. Do sodnega razpleta zadnje afere bodo minila leta. Medtem bodo na cestah ugašala življenja. Tudi po zaslugi tistih, ki bi lahko ukrepali, pa niso.