Lahko noč, Piran

“... lahko noč, temne ulice. In vam lahko noč trudni koraki. Lahko noč, golobi prestrašeni. In vam lahko noč, ponočnjaki ...” prepeva v pesmi z zgovornim naslovom Lahko noč, Piran avtorjev Draga Misleja Mefa in Marina Legoviča Anika Horvat. Pesem, ki se me po tolikih letih (na festivalu Melodije morja in sonca je zmagala davnega leta 1996) še vedno močno dotakne. Četudi v letu, ko je nastala, v meni ni vzbujala tolikšne žalosti in izgubljenega hrepenenja, kot se mi to dogaja danes. Zdi se, da je njen naslov za mesto in življenje v njem vse bolj zgovoren. Trpek in boleč.

Po več kot petih desetletjih bivanja v starem mestnem jedru tega izjemnega kulturnega spomenika, si moram priznati, da je Piran vse manj moje mesto. Vsi tisti, ki so z menoj rasli v starih hišah polnih zgodb in so jim ozke uličice burile domišljijo, se bodo z menoj najbrž strinjali. Vsaj upam.

Živeti v starem mestu, kot je obmorski Piran, je po svoje posebno doživetje. Je lahko privilegij, saj je takšnih mest malo, prav v vseh pa se morajo ljudje, njihovi prebivalci, njim prilagajati. To pa od prebivalcev terja tankočutnost, prilagodljivost, občutek za staro in vse, kar je povezano s tem. Seveda ni vedno lahko, še zlasti, če so njihovi prebivalci iz vseh vetrov. Vetrov, ki so jih drugače oblikovali in jim vnašali neko povsem drugo kulturo.

A da različni vetrovi v mestu, kjer sta sicer doma burja in jugo, ne bi njegovega bistva povsem razpihali, so že pred desetletji ustanovili zavod s strokovno usposobljenimi ljudmi, ki bi bdel nad vetrnimi piši. Na začetku je še kazalo, da bodo svojim nalogam kos. Bdeli so nad obnovami, gradbenimi posegi in tudi ukrepali, če ni šlo v skladu z njihovimi smernicami. Bilo je malo denarja, obnavljalo se je počasi, a mesto je vendarle ohranjalo svojo dušo.

Zdaj že dolgo ni več tako. Zaprti v svojih pisarnah najbrž kaj razmišljajo, snujejo. Če bi vsaj vsake tri kvatre odšli na potep po mestu, potem bi lahko videli, kako je mesto povsem izgubilo svojo dušo. Tudi po njihovi krivdi. Bili naj bi varuhi starega mesta, a to očitno niso. Saj se jim sicer ne bi zgodil mandrač (ne boste verjeli, a gradbeni stroji so ga uničevali dobesedno pred pragom Pomorskega muzeja Sergeja Mašere, kjer sicer domujejo strokovno njim podobni kolegi), Tartinijev trg, fasade in še marsikaj. Zatorej res ne vem, čemu jih davkoplačevalci plačujemo in celo dovolimo, da še vedno v miru božjem ohranjajo svoje stolčke. Res ne vem.

In, ja, da ne pozabim. Meščani vsake štiri leta z velikim upanjem volimo novo mestno oblast. Pa se nič ne spremeni. Žal. Ali je lahko še slabše kot zdaj? Je uničen mandrač, del izjemnega kulturnega spomenika kot je Piran, premalo, da bi se odgovorni zbudili? Saj vem, da prave burje, kot je brila pred desetletji, že dolgo ni več, pa vendar ...