Lahkotno igračkanje

Slovenija naj bi bila - po prvotnih načrtih - do konca letošnjega leta s pomočjo evropskega denarja bogatejša za deset urgentnih centrov pri regionalnih bolnišnicah. Tudi v Šempetru in Izoli.

Čeprav ima ta podatek že nekajletno zgodovino, ob njem zdaj utripa rdeča luč: le če bo evropski denar zanje porabila do konca letošnjega leta. Če bodo torej dotlej zrasli ali bodo vsaj večidel nared ...

Očitno pa pri nas nič ne more in ne sme iti povsem gladko. Le zakaj bi te centre začeli graditi že pred, denimo, štirimi leti (ko so imeli že dve leti nared načrte in soglasja v Šempetru) ali pred tremi leti (ko so bili načrti in soglasja nared v Izoli). Očitno bi bilo tedaj to prehitro. Morda takrat tudi državna birokracija in politika, ki imata roko nad temi gradnjami, ne bi bili tista odločilna kamenčka v teh postopkih, saj bi centri (pre)hitro zrasli.

Zdaj pa, ko časa zmanjkuje, so zagate še hujše tudi zato, ker je Slovenija znova v iskanju zdravstvenega ministra. Edino on - tako tolmačijo v ministrstvu - sme dati podpis pod papirje, ki bodo zares pognali te gradnje. Edino on je prvi (in edini) v državi odgovoren za te gradnje in edino on sme prižgati zeleno luč zanje ...

Navsezadnje zato, ker gre za velik denar - v Šempetru, denimo, za 6,5 milijona evrov, v Izoli za 5,3 milijona; in to za evropski denar. Mar ne gre ob takšnih in podobnih tolmačenjih tudi za velikansko sprenevedanje? Ti podatki so že ves čas znani. Kot tudi tisti - ki se zdi zdaj vse bolj realen - , da se bodo lahko v Šempetru, Izoli in v preostalih osmih bolnišnicah kmalu pod nosom obrisali za te nujne pridobitve, če gradnja ne bo stekla takoj. Ob tem olje na ogenj priliva še lahkotnost finančnega ministra Čufarja, ko govori o zagotavljanju denarja nasploh v Sloveniji.

Vsi razumni roki za gradnje urgenc so že potekli; ne glede na to, kateri minister bi lahko (že davno) zanje prižgal zeleno luč. Za neodgovorno mečkanje in igračkanje gre. Bo kdo za to kdaj tudi zares odgovarjal?