Lakmusov papir

Med reformami, s katerimi mora slovenska vlada Bruselj prepričati, da bo brzdala svoje javne finance in tako prispevala k stabilnosti evra, uvedba malega dela ni ključna.

Malo delo bi bilo nekakšen eksperiment, ki bi se morda posrečil in odpravil hude anomalije v sistemu študentskega dela, morda pa tudi ne. Zdaj, ko je znan izidi referenduma, pa se velja vprašati, zakaj je vlada tako trmoglavo vztrajala pri tem “ne-ključnem” zakonu. Je bil res vreden granitnih kock, ki so na pročelju parlamenta povzročile za skoraj 90.000 evrov škode? Je bil vreden še bistveno dražjega referenduma?

Referenduma si vlada gotovo ni želela, ga je pa izzvala. In izkazal se je kot lakmusov papir, ki je pokazal razpoloženje volilcev pred bistveno pomembnejšim referendumom o pokojninski reformi. Kaže, da bi v času, ko se podpora vladi vrti okrog 20 odstotkov, na referendumu padel kateri koli zakon.

Četudi močno poražen zakon o malem delu ni ključen, pa se je v času njegovega sprejemanja dogajal proces, ki je le še večal splošno nezadovoljstvo volilcev. Vlada si je nakopala še sovraštvo mladih generacij, povečala brezup brezposelnih in izzvala slabo voljo starejših, ki upravičeno pričakujejo, da jim bo država zagotovila dostojno preživetje že s pokojnino, brez dodatnega dela. Občutek, da vlada ni na strani ljudi, se je le še povečal, kar se utegne odraziti tudi na prihodnjih referendumih in volitvah.

Poleg tega je koalicija pred pričetkom kampanje pljunila v lastno skledo z zakonom, s katerim je vladi zagotovila davkoplačevalski denar za oglaševanje svojih stališč. Volilci takšnih manevrov gotovo ne nagrajujejo.

In prav zdaj - čeprav brez realnih možnosti za uspeh - poteka poskus omejitve pravice do referenduma. To lahko izzveni kot zadnji brezupen poskus koalicije, da bi nekako le uspela uveljaviti svoje reforme. Ali pa kot zadnji dokaz, da želi vlada ljudem gospodovati, ne pa jim služiti.