Lastovke, pa jesen

34 hiš pri Škibinih. V teh hišah, ki jih ni, se križa kopica tipičnih zgodb z začetka tisočletja.

Najprej je tu zgodba o turbokapitalistih in njihovih prijateljih na vodilnih mestih. Brez slednjih bi bili prvi le navadni povzpetneži brez kapitala. Brez pipice iz državne uprave in občin, javnih zavodov ter podjetij in bank v državni lasti, ki je brez vsake ekonomske logike omogočala prijateljem, da so njihova podjetja za prodajanje megle s turbo pospeškom ustvarjala ekstra dobičke, bi danes verjetno komaj kdo vedel za Igorja J. Pogačarja. Brez “socialnih in liberalnih” prijateljev - ti so večinoma krojili oblast zadnjega četrt stoletja, pisali zakone po meri turbokapitalistov ter jim delili posle in posojila, bi pogačarji (p)ostali le neznani mali podjetniki.

Zato so Škibini tudi zgodba o nesrečni slovenski tranziciji. V kateri so se lumparije dogajale na znanih krajih, ob znanem času, na znan način in z znanimi darovalci in prejemniki, pa se teh krajev, časov in akterjev ne preiskuje kaj prida.

So pa na muhi pošteni, domovino in okolje ljubeči državljani, ki so si upali dvigniti glas proti tem lumparijam. Njihovi glasovi so bili utišani - in so še - tudi z grožnjami.

Škibine je pred pozidavo obvarovala Lipica. Bližnjo Lokev in nekatere druge vasi na Krasu kriza. A kriza se počasi končuje. Ne občina ne država pa v tem času nista storili nič, da bi preprečili nov naval množičnih pozidav.

Zato je zgodba o Škibinih tudi zgodba o nepokončnih, celo prodanih Kraševcih in njihovih lokalnih politikih, ki v odsotnosti domoljubne državne politike tik ob meji za drobiž in brez slabe vesti prodajajo tisto, kar so njihovi dedje prigarali z žulji in očetje partizani ohranili s krvjo in življenji.

Zato lastovke, ki jih prinašata sodni epilog z Ram Investom in izhod iz krize, žal ne naznanjajo pomladi, temveč napovedujejo jesen. Turobno jesen, ki grozi, da bodo v megli kraški travniki in gmajne izginjali pod bagri.