Le dober posel

Negativno mnenje računskega sodišča notranjemu ministrstvu k dragemu najemanju prostorov je včeraj lahko presenetilo le tiste, ki še nikoli v življenju niso iz svoje denarnice plačali ničesar, in tiste, ki živijo na Marsu. Plačevati 135.000 evrov na mesec nekomu, da bo ta s tem denarjem čez 20 let postal lastnik stavbe in ob tem še dobro zaslužil, je najmanj nespametno. In če to počne država, gre za najhujše razsipništvo, vredno ostre graje.

Da vsaka država potrebuje sposobno policijo in učinkovit osrednji preiskovalni urad, se verjetno strinja sleherni odgovoren državljan. In da zaposleni v tem uradu potrebujejo spodobne prostore za delo, tudi. Kako potrebno bi bilo njihovo učinkovito delo, žal vsak dan spremljamo na obrazih obupanih delavcev, ampak to je že druga zgodba …

Žalostno je, da mora za tako šolski primer razsipništva našim gospodarjem države šele računsko sodišče povedati, da je takšno početje zgrešeno. Kot da naši vladarji ne bi premogli niti trohice zdrave pameti več, ki bi jim govorila, da ni prav metati 135.000 evrov mesečno skozi okno. Celo več: vlada je najprej sprejela strategijo, ki narekuje nakup prostorov, nato pa sprejela stališče, da prostorov ne bo kupovala, ker bi to povečalo javni dolg. Za 20 let astronomske najemnine pa imamo dovolj denarja?

Ponujeni odstop notranje ministrice Katarine Kresal je zato edina spodobna reakcija na razsodbo računskega sodišča. Ni pa kdo ve kako pogumna. Ponujati odstop v največji gospodarski in politični krizi pri nas doslej, potem ko te računsko sodišče označi za slabega gospodarja, je najmanj in najlažje, kar lahko stori. Premier njenega odstopa po pričakovanjih ni sprejel in luknjasta barka se bo še naprej zibala do bridkega konca.

In kaj se iz takih zgodb navadni državljani lahko naučimo? Tisto, kar je včeraj poudaril predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. Da gre za posel, a žal ne za državo, ampak za tistega, ki je z našo kravo molznico posloval.