Le kaj bi z vinom?

Slovenski vinogradniki te dni navijajo za lepo jesen, da bodo pridelek čim boljše kakovosti spravili pod streho. Leto jim ni bilo naklonjeno: bilo je veliko moče, zato je bilo treba venomer ukrepati. Manj izkušenim so del pridelka odžrli peronospora, oidij in posledično gniloba, ponekod je pridelek načela tudi toča. Suše, o kateri smo poročali pred leti, pa letos res ni bilo.

Zahtevnejše skrbi od vremenskih se bodo za vinogradnike začele, ko bo mošt postajal vino. Tisti, ki grozdje prodajajo v zadružnem sistemu, si bodo želeli čim prejšnjega plačila, zavedajoč se, da ga - zelo pičlega - prej kot ob letu skoraj zagotovo ne bo. Drugi, ki po trgatvi postanejo vinarji, se bodo ubadali z vprašanjem, kako pridelek spraviti na tržišče in kako čim prej dobiti plačilo zanj.

Na svetovnem vinskem trgu je kar nekaj šumov, na slovenskem še kakšen več. V Italiji, denimo, si te dni belijo glavo z vprašanjem, ali se sploh splača trgati za mizerno odkupno ceno, ki ne pokrije niti stroškov pridelave. Obenem pa je na svetovnem trgu vse več lahkotnega, precej cenenega vinca iz Italije. Grozdje zanj je zraslo kdove kje, zaradi česar italijanski vinarski mag Angelo Gaja predlaga urgentno prevetritev znamke Made in Italy.

Problemi slovenskih vinarjev ostajajo podobni kot v minulih letih, kriza jih je zgolj okrepila. Doma je vse preveč sivega trga, tako imenovana neobdavčena samooskrba dosega tretjino pridelave (in porabe). Trgovske marže za vino so visoke, gostinske pa izven vsakršnih razumnih okvirjev, zaradi česar so v ospredju “no name”vina, pogosto zelo vprašljive kakovosti. Država se na tujem hvali z vinom kot našo kulturno dobrino, bistveno sestavino narodove identitete, po drugi strani se vino - in z njim vinska kultura - skorajda ne sme oglaševati. V tej džungli morajo biti vinarji pravi levi, da preživijo. Ker je govorica vina univerzalna, tudi na tujem, kjer je (pre)pogosto prvi stik s Slovenijo prav njihovo vino.