Le za korajžne

S temeljnim kamnom, ki so ga včeraj položili tretjemu Hidriinemu razvojnemu inštitutu - tokrat za rast nano krikov med tehnologijami in materiali - je bil v gradnjo napoten drugi pospeševalec goriške regije. Z njim pa je bržčas v dobršni meri splavljena nejevera v korajžo vseh, ki so ji zasnovali gospodarsko središče In prime.

Vanj so se napotili po dolgi in vijugavi poti. Še ogromno ovinkov jih čaka do cilja, ki je nič manj in nič več kot prelevitev raznorodne Goriške v vodilno regijo na področju obvladovanja energije, materialov in vsega, kar sodi v prijazen, zeleni razvoj.

Cilj je visokoleteč, a ne neuresničljiv. Tako je bilo razumeti včerajšnje slavje v Hidrii, kjer je prekipevalo od optimizma.

Optimizem pa se je v poplavljeni, ne le z vodo, pač pa z vsemogočimi gospodarskimi krizami in homatijami, zdel blagodejen. Prepotreben, ko je beseda tekla o razvoju Goriške. Celotne regije! Torej nikakor ne le Nove Gorice ali kateregakoli drugega njenega središča.

O razvoju goriške regije, preden so se regije v Sloveniji sploh uspele roditi. Ker so rojstni botri uspeli korajžno prepričati v razpršeni gospodarski razvoj z vsemi centralističnimi in birokratskimi 'žavbami' zapackano državo. In so zanj edini uspeli dobiti denar, navkljub sočasnemu rojevanju devetih slovenskih razvojnih središč.

Ker ta očitno nimajo korajžnih in pripravljenih na sodelovanje, o katerem je včeraj tako optimistično odmevalo iz Spodnje Idrije. Kar šteje dvakrat! Ne le, da se Idrija vrača k primorskim koreninam, pač pa govori o tem, kar ji doma še ostaja nedosegljivo.

Namreč sodelovanje med idrijskimi gospodarskimi paradnimi konji. A tudi Kolektor ostaja v In prime, inovacijski Primorski torej. Ni vrag, da lekcija iz regijskega sodelovanja ne bi pustila sledi tudi v tej primorski kotlini. Ta na desetih kilometrih premore že tri razvojne inštitute. Zaradi nesodelovanja pa ne tudi življenjskega standarda, ki bi vanje privabil delavce in strokovnjake.