Ledena doba 5

Ni luči, ne dela gretje, vrata na dvorišče se ne odpirajo, mobilni telefon in prenosni računalnik ugasneta. V trgovini zmanjka svežega mleka. In jogurta in sira in baterij in tranzistorjev in plinskih gorilnikov. Prebivalci velikega dela Primorske si te dni prav nazorno predstavljajo, kako je, ko se začne konec sveta. In tudi po petih dneh ledenega oklepa, milijonih fotografij in tisočih televizijskih posnetkov vsak, ki se poda na pot v ledene dežele, ostane brez besed.

Ujma, kakršna se v teh dneh zgrinja nad Slovenijo, pa ima predvsem kompleksne in dolgotrajne posledice in povzroči škodo, ki jo je treba računati še dolgo. Ko se bo led umaknil, in kaže, da to ne bo prav kmalu, se bodo prave težave šele začele. Jih bomo znali reševati? Jih bomo sploh hoteli reševati?

Bo prišel premier, ki se bo znova spomnil varčevati pri vzdrževanju daljnovodov, cest in kanalizacijskih omrežij, čiščenju vodotokov in sanaciji brežin? Se bo spet zmanjšal proračun uprave za zaščito in reševanje? Bodo še uspevali direktorji, ki jim gre na živce, da imajo med zaposlenimi prostovoljne gasilce?

Bomo doumeli, da je v teh dneh ljudi pred hudim trpljenjem ali celo smrtjo v ledeni mori reševala mreža, ki je nobena ujma ne pretrga? Mreža, narejena iz medčloveških odnosov?

Ali se bo razraščalo centralistično, uradniško, dobičkarsko razumevanje razvoja, ki majhnim, povezanim in solidarnim skupnostim ljudi jemlje avtonomijo in dostojanstvo? Zapiranje šol, vrtcev in izpostav upravnih enot, ambulant in trgovin? Bomo vztrajali pri prevzetni misli, da v sodobni, globalizirani, digitalizirani družbi razdalje niso pomembne? Ker so. Vprašajte tolminskega gorskega reševalca, ki je kmetu na osamljeni domačiji včeraj, po petih dneh teme, stisnil roko. Vprašajte mamo s Cerkljanskih hribov, ki nima kje prekuhati vode, čeprav ve, da bi jo morala. Vprašajte Postojnčana, ki je včeraj prehodil vse mesto, pa ni mogel kupiti dveh sveč.