Lekcije iz preteklosti

Da je kraška krajina nekaj posebnega z vidika rastlinske in naravne pestrosti (biodiverzitete), je leta 2023 splošno znano in razširjeno dejstvo. Kraševci s(m)o ponosni na klenost naših prednikov, ki so v tej kamniti in nerodovitni pokrajini vztrajali in jo naredili tako, da danes sploh govorimo o njenem pomenu za nas in naše zanamce.

Znali so živeti s tistim malim, kar jim je ponujala pokrajina, obdelati zemljo tako, da so na njej preživeli leta, stoletja. Vsak kamen in vsako prgišče zemlje, vsaka živelj so imeli svoje mesto v tem mozaiku življenja. Znali so poiskati ravnotežje med človekom in naravo, ki jih je obkrožala.

Ob kritiki nebrzdanega uničevanja narave se velikokrat pojavlja romantizirana podoba življenja v preteklosti, ko je bilo življenje - domnevno - preprostejše in lažje. Pa je bilo res?

V tretjem desetletju 21. stoletja je jasno, da je človek v pičlih nekaj desetletjih povsem porušil to ravnotežje. Zato so vrednote, ki so soustvarile kraške gmajno še kako aktualne, čeprav so v popolnem nasprotju z današnjim načinom življenja, kjer se vse prevečkrat obnašamo, kot da so naravne dobrine neomejene, življenjska doba med kupi in zavrzi pa je vedno krajša.

Vedno več ljudi se tega zaveda in želi tudi s svojim zgledom spremeniti svet. Izmenjevalnice oblačil in drugih predmetov, trgovine brez plastične embalaže, naravi prijazna čistila, vrtičkarstvo v mestih so le nekateri od dobronamernih poskusov, s katerimi se želi večinoma urban človek 21. stoletja približati nesmiselnemu uničevanju virov in dobrin.

Ob kritiki nebrzdanega uničevanja narave se velikokrat pojavlja romantizirana podoba življenja v preteklosti, ko je bilo življenje - domnevno - preprostejše in lažje. Pa je bilo res? Le zakaj bi sicer ljudje, ne le Kraševci, ampak tudi prebivalci večine odročnejših regij po Sloveniji, po drugi svetovni vojni zamenjali kmetije za tovarne, vasi pa za mesta?

Tudi danes kljub radodarnim evropskim in državnim subvencijam in pomoči kmetom ni veliko lažje. Kdor danes na Krasu živi od kmetijstva, pove, da se - čeprav imajo najlepšo pisarno na svetu - delovnik ne zaključi do večera, da je narava skupaj z vso svojo pestrostjo muhasta ter da morajo v enačbo ravnotežja med človekom in naravo vključiti še birokratske zahteve slovenske in evropske zakonodaje. Ni čudno, da je za poklic kmeta bolj malo zanimanja.

Nič ne kaže, da se bo ta trend v kratkem obrnil, toda to ne pomeni, da bi morali kot družba preprosto dvigniti roke in se sprijazniti, da smo dosegli točko preloma. Zato je vsak poskus zaščite rastlinskih in živalskih vrst ter naravnih virov ne le pohvalen, temveč nujen.