Lepe, ne cvetoče

Kako prepričati lastnike razpadajočih stavb, da “cvetoče” fasade res ne sodijo na glavne ulice in v turistične kraje? Občine so se dolgo ukvarjale s tem in na koncu našle rešitev v odlokih o “nevzdrževanih” objektih.

Očitno je ta rešitev dobra in učinkovita, saj je Občina Postojna tako obnovila dve stavbi in prestala ustavno presojo. Sledile so ji številne občine, kar je za splošno počutje prebivalcev in turistov dobrodošlo.

Občine so domet odlokov omejile na glavne ulice, vaška jedra, bližino kulturnih spomenikov in turističnih znamenitosti ter predele, kjer je večina stavb dobro vzdrževanih.

Tako se lotevajo predvsem tistih stavb, ki niso nevarne za mimoidoče. Nevarne ruševine namreč že ves čas sodijo v domeno države in njenih inšpekcij.

Novi odloki poudarjajo dolžnosti lastnikov nepremičnin - in ne le pravic, ki izhajajo iz lastništva. Dolžnost lastnikov je, da svoje stavbe vzdržujejo tako, da spoštujejo pravico soljudi do življenja v urejenem okolju.

Najbrž bodo občine pri uveljavljanju tega dovolj učinkovite že v prvem koraku, ko bodo zažugale s palico. Še posebej v primerih, ko se solastniki nepremičnin ne morejo dogovoriti za prenovo. Če solastniki niso znani ali pa so njihovi dediči razseljeni po svetu, bo najbrž težje.

Občine bodo gotovo dobro premislile, v katerih primerih se jim bo izplačalo iti do konca, torej plačati obnovo in se s hipoteko “usesti” na nepremičnino.

V času krize in praznih proračunov bodo najbrž dvakrat obrnile vsak evro in ga raje namenile za nujnejše potrebe.

Vprašanje je tudi, koliko bi lahko dosegle s korenčkom, kot je sofinanciranje prenove fasad v mestnih jedrih. In ali bi lahko storile več za urejen videz naselij ter ohranjanje identitete krajine z dejansko omejitvijo kričečih, flourescentnih barv fasad, ki se še vedno pojavljajo tu in tam, kot madeži. S prostorskimi akti, osveščanjem ljudi - in če ne gre drugače - tudi s pomočjo inšpekcij.