Lepo je biti svetovalec

Svetovalci znajo biti koristni; menedžerski priročniki učijo, da se modri ljudje obdajo s takšnimi, ki vedo več, kot vedo sami. Koprski župan očitno stavi na kvantiteto pred kvaliteto, v svoji ekipi ima med drugim tudi svetovalca za red in mir. Prosim? Za red in mir. Kot bi bil Koper kakšen geto, ne pa razmeroma dolgočasno obmorsko mesto. Kaj počne, si ne znamo predstavljati, enako velja še za nekatere med njimi. Seveda smo jih o tem vprašali, a ostali brez odgovora. Če nas že niso, kot povsod prisotni Andraž Teršek, obtožili zasliševanja.

Vprašanje, ali koprski župan potrebuje šest svetovalcev, ki jih je zaposlil le na zaupanje, je v času splošnega varčevanja na mestu. Matej Arčon iz primerljivo velike Nove Gorice ima enega takšnega sodelavca, pa se občanom najbrž ne godi veliko slabše, kot se godi Koprčanom. Podobno je pri svetovalcih za stike z javnostjo: koprski župan jih ima pet, novogoriški približno pol manj. Petrol, ki je med tremi največjimi podjetji v državi, ima enega človeka, ki se ukvarja s komuniciranjem navzven, in enega, ki komunicira z zaposlenimi.

Svetovanje je v Sloveniji najbrž ena bolj donosnih gospodarskih dejavnosti. Ko se človek sprehodi mimo parkiranih avtomobilov ob eni ljubljanskih fakultet, ga preseneti razkošen vozni park, v katerem na profesorskih parkirnih mestih še pred kratkim ni manjkalo terencev, avtomobilov zgornjega srednjega razreda, opaziti je tudi nekaj športnih in lepo ohranjenih starodobnih vozil. Na vprašanje, s čim si univerzitetni profesor, javni uslužbenec, lahko kupi razmeroma razkošno vozilo, je poznavalec odgovoril: s svetovalnimi pogodbami. Te so pogosto fiktivne, vključujejo mešanje in prodajanje megle, resnična potreba po svetovanju pa je drugotnega pomena. Svetovalce se najema, da ne delujejo proti tebi. Da se prijateljem, ki jim na trgu ne gre, pomaga preživeti. Da se vrne usluge političnim sopotnikom. Ali da se malo denarja počrpa v zasebne žepe. Kako je s tem v Kopru?