Letenje na mestu

Če bo ta konec tedna lepo vreme, bo nebo nad Lijakom polno pisanih padal. Tam se bo v soboto in nedeljo odvijal prvi slovenski jadralno padalski testival z udeležbo najpomembnejših proizvajalcev opreme za jadralno padalstvo. Organizatorji pričakujejo množično udeležbo ljubiteljev prostega letenja z vseh koncev Slovenije, iz sosednjih držav in še od kod. V dveh dneh naj bi domači in tuji piloti opravili čez tisoč vzletov.

Dogodek sovpada z začetkom sezone za jadralne padalce, pa čeprav se na Lijaku, za razliko od ostalih vzletišč pri nas, ta nikoli zares ne konča, ker ugodni klimatski pogoji omogočajo vzlete tudi pozimi. Če nekoliko pretiravamo, bi lahko rekli, da bi bilo mogoče na Lijaku tako množico jadralnih padalcev gostiti vsak konec tedna, če že ne vsak dan, ko ne dežuje in se burja ne zaganja premočno.

A za reden množičen obisk padalskih gostov od blizu in daleč bi bilo treba marsikaj urediti. Potrebovali bi boljšo infrastrukturo, najprej pa vir denarja za njeno ureditev in postavitev, ekipo ljudi, ki s srcem in dušo delajo 24 ur na dan vse dni v tednu in ne vsak zase oziroma drug mimo drugega. Potreben bi bil tudi stoodstoten posluh okoliških prebivalcev, občine in države ter večja prožnost naravovarstvenikov, ki jih letenje jadralnih padalcev sicer ne moti, nasprotujejo pa kakršnikoli gradnji na vzletišču. To se nahaja na varovanem območju Krajinskega parka južni obronki Trnovskega gozda in Nature 2000.

Ko vse omenjeno seštejemo in upoštevamo, da živimo v Sloveniji, se scenarij o tem, kako bi lahko na podlagi izjemnih naravnih danosti za prosto letenje zgradili zgodbo o uspehu - marsikje v tujini bi to že naredili - vsakič znova sesuje v prah. Nadaljnji razvoj jadralnega padalstva na Lijaku je - vsaj zaenkrat tako kaže - še naprej obsojen na mikroskopske korake proti izmikajočemu se cilju. Čez noč seveda ne gre, a minilo je že veliko noči, nekih vidnih omembe vrednih premikov pa še kar ni in ni.